Atenski maraton je bil klubski izlet Fit kluba Novo mesto, katerega vodim. Zato je bila moja pot v Atene, načrtovana. Nastopa na maratonu tam nisem načrtoval, saj sem bil tam v vlogi trenerja. Po uspešnem nastopu na Ljubljanskem maratonu sem ostal motiviran. Naslednji dan ni bil tako pretirano boleč, naslednji dan je bolečina in oteklina na nogi je že čisto popustila. Tretji dan sem se odločil, da grem na krajši tek. Želel sem tudi čimbolj vzdrževati pripravljenost do operacije. Copat sem si maksimalno podložil in bolečine nisem čutil. Naslednji dan sem tek ponovil in mu dodal še nekaj kilometrov ter hitrosti. Med tekom sem nekako žačel razmišljati, da bi lahko v Atenah odtekel maraton. Tako rekreativno, zase in zato da obkljukam originalno razdaljo od Maratona do Aten.
Do maratona me je ločilo še dva tedna in pol, zato sem takoj naredil en dolgi tek, čez nekaj dni ko se je noga umirila pa še en fartlek. Teden pred maratonom sem naredil še ne 25km tek v tempu 3:45min/km. Šlo je z lahkoto, a hitreje se nisem upal, saj vem, da bi me noga še bolj bolela. NAredil sem še nekaj tekov in odpotovali smo v Atene.
Nisem pretirano razmišljal o mojem nastopu, ampak sem sproščeno užival z odlično tekaško družbo in dajanjem nasvetov mojim tekačem. Kar 6 se jih je odpravilo prvič na tako dolgo razdaljo.
NA MARATON BREZ ŠTEVILKE
Naval na Atenski maraton je bil letos zelo velik, tako velik, da so že sredi septembra razprodali 18.500 štartnih številk. Imel sem še eno pozno prijavo in prvo sem rezerviral letalsko karto na avionu, da bomo potovali skupaj. Nato sem šel rezervirati štartno številko. Ni je več! Vse so razprodali! Kakšen šok. Zardel sem. Kontaktiral sem društvo Vitezi, ki so tudi organizirali izlet v Atene. Seveda je bila velika verjetnost, da bo kdo od 50 tekačev odpovedal. Potem smo za našega tekača še našli t.i. VIP štartno številko, ki so bile malo dražje in so ponujale dodatne ugodnosti. Takoj sem kupil karto. Zato sem se nekako zanašal, da bom štartno številko zase dobil od Vitezov. Nekdo je bil poškodovan in bila je velika verjentost, da bom številko dobil. Bolj se je bližal dan, bolj me je skrbelo ali bom dobil številko ali ne. Končna odločitev ali bom dobil številko ali ne naj bi padla v Atenah, ko naj bi se dokončno vedelo ali je na voljo kakšna številka. V petek sem obiskal tabor razposajenih Vitezov. Dobil sem samo nekaj vrčkov piva. Še dobro, da smo imeli izgovor, da po polnoči neha voziti podzemna železnica. Vrnil sem se v apartma brez številke
Dan pred tem smo opravili kratek tek v parku in odločil sem se da ga še malo podaljšam in naredim cca 3km tempo teka, da dobim tonus, če že bom tekel. Tekel sem med 3:20 in 3:50, saj je bil park razgiban. Vseeno so mi noge lepo tekle. Naslednje jutro pa: Napaka! Na dan maratona sem čutil, oteklo burzo. Ko sem se usedel
Odločil sem se da na maraton potujem z mojimi tekači in če mi uspe, ga skušam nekako odteči, obstajala je verjetnost da bi dobil zjutraj številko. A po drugi strani sem se bal, da ga zaradi bolečin v nogi ne bi odtekel. Ob cesti bi moral kar dolgo čakati, da bi me kdo pobral, če že kdo.
Normalno so bili vsi zjutraj trdnoodločeni odteči maraton. Nihče ni prodajal številke. Jaz pa sem moral nekako priti nazaj do Aten. Uspelo se mi je pretihotapiti v štartni boks. S Sandijem Bayerjem sva bila kar v ospredju. Želel sem teči ob njemu, saj me je večkrat podprl na moji poti (za kar sem mu izredno hvaležen) in želel sem mu stati ob strani na prvem maratonu (pretekel je že 100km).
Začela sva za 4:35min/km. Nato 4:25 in nato 4:15min/km. Lepo zelo sem užival in ves čas nekaj govoril ali slikal. Vmes sem se celo pogovarjal preko viberja s svojo Fit klub skupino, kateri me je spremljala preko Live-tracka.
Sandi je želel da grem naprej. Nisem želel, a kot kaže sem ga motil in je želel odteči optimalno in sam. Šel sem naprej. Tekel sem v hoodiju, da bi skril, da nimam številke. Tako sem tekel 10km. Bilo je že res vroče in nisem več zdržal. Nasploh je bilo vroče tisti dan.
Potem nisem več slikal. Postalo je vroče, in malo sem pospešil. V spominu mi bo ostalo metanje posebno metanje cvetja v zrak v znak spoštovanja, ponosa in posebne častitve maratoncev. Prav tako so delili oljčne vejice. S temi mislii sem pozabil na klance na tej progi. Zelo lepo je bilo ves čas prehitevati tekmovalce, ki so se trudili vsak po svojih močeh. Ocenjeval sem kdo bo zmogel zastavljeni tempo. Moram priznati, da jih je kar nekaj teklo lep ritem in so stopnjevali njihov tek skozi klance.
Bilo mi je težko. Priznam. Na trenutke sem tekel težko. V klanec sem bil počasnejši kot bi lahko bil. V klanec sem moral spremeniti korak, saj sem čutil nogo. Tudi nasploh mi je manjkalo moči, saj klancev zaradi poškodbe nisem delal. A ko se je proga poravnala, sem lahko pospešil, saj sem imel zaloge hitrosti. A kaj kmalu sem videl, da mi manjka tudi vzdržljivosti. Pod 3:40min/km mi je bilo težko. Večino tekačev sem prehiteval pred sabo pa sem ves čas po dolgih cestah gledal dva tekača v oranžno rdečih dresih. Eden od njiju je bil na las podoben Dragu Crniću tekaču iz mojega kluba. Bila sta neka točka, katero sem želel doseči. Če sem prehiteval vse, zakaj ne morem tudi njiju. Zdržal sem vse klance. Na vrhu zadnjega najbolj strmega klanca sem prehitel prvega od njiju. Sledila je dolina. Začelo je leteti in tukaj sem res skušal teči res pravilno in tekel sem res hitro nekje 3:20-3:40min/km sploh če glede na relativno počasen začetek. Nisem želel tako hitro, a počasi mi tudi ni ustrezalo teči. Po eni strani sem si želel čimprej do cilja, po drugi pa ne pretiravati in čimbolj uživati v maratonu. Na 35km sem prehitel tudi drugega oranžno rdečega maratonca. Izkazalo se je, da to ni Drago. Bil je eden lokalnih Grkov, ki je dobro poznal progo, lahko da je v mlajših letih tudi že zmagal tukaj med Grki.
Na 36km dohitim dolgorepega maratonca, ki teče odlično. Kar malo premočen je zame. Sledim ga na par metrov. Najbrž plačujem davke hitrih zadnjih kilometrov,zato malo “počijem za njim”. Na 37km tečeva mimo glasne navijaške skupine, ki na ves glas vrti “sirtaki”. Tekač pred menoj ponori, dvigne roke in od veselja skače ob navijanju množice. Tempo navije na 3:20. Dolina je, a to je že res hitro. Ne paše mi. V nogah imam 37,5km. Malo popustim, a se ne dam. Na 38km vodna postaja, kjer tekač pred mano skoraj popolnoma omaga. Adrenalin je popustil in plačal je davek. Skoraj smeje odtečem naprej. Še vedno okoli 3:30. Bližam se 40km. Ob prehodu 40km zaidem v težave. Noge so težke, glava že čistp utrujena, a množica navija, kot da sem prvi, ki se bliža cilju. 41km res najtežji kilometer, kriza je velika a maratonsko naprej brez popuščanja. Sem na 42km, stopam na stadion Panathinakeo, dvignem roke in spodbujam , kako 10.000 glavo množico. Izzovem huronsko navijanje in cilj prečkam v 2:39:55.
