Zmaga na Državnem prvenstvu v maratonu
Vesel sem, da sem po 11. letih zopet tekel Ljubljanski maraton. S časom 2:29:53 sem zasedel 9. mesto. Nazadnje sem ga tekel leta 2008, ko sem zasedel 12. mesto s časom 2:38:42.
Včeraj sem tekel to kar sem bil včasih sposoben teči na treningu, brez kakšnega pretiranega napora.
Vesel sem, da mi je po dolgem času zopet uspelo nastopiti na Ljubljanskem maratonu. Sicer sem vmes nastopal na 10km teku in polovički Ljubljanskega maratona (kjer imam z 1:04:55 še vedno rekord), a maraton je le maraton.
Kljub vsem težavam, in slabi pripravljenosti sem vedel, da pač letos v Ljubljani moram nastopiti. Enostavno sem si želel. Na progo sem še s srcem in ne tekmovat. Odteči najhitreje kar lahko v danem trenutku. Koncentriral sem se nase. Kar je bistvo. Vedel sem, da v kolikor odtečem po svojih sposobnostih lahko tečem med 2:25 in 2:30. Konec koncev sem lani pred operacijo tekel 2:39 na težkem in vročem maratonu v Atenah. S tem, da sem vmes tekel z rekreativci, snemal ovce,…
Presenetilo me je vzdušje, ki so ga pripravili gledalci ob progi Ljubljanskega maratona. S tem Ljubljanski maraton stopa v velike čevlje velikih maratonov. Kulisa je bila vrhunska. Organizacija na nivoju – Gold label. Tekmovati v Ljubljani je zelo lepo.
Prva polovica je bila malo prehitra. Vedel sem da bo ključno najti dobro skupino s katero bi lahko tekel čim dlje. V prvi polovici sem tekel skupaj s Simonom Navodnikom, družbo pa nama je delal tudi Peter Kastelic, ki je tekel polmaraton. Simon je visok fant in zavetrje za njim je bilo vrhunsko. Ves čas so zame tekli malo prehitro, a vztrajal sem ker sem vedel, da bom sam na cesti še veliko težje. Menjavali smo se v tempu in odlično tekli prvo polovico, ki je bila okrog 1:12:30. Na 23km je Simon popustil. Iz ozadja pa so bližale Ukrajinske maratonke s katerimi sem vztrajal nekaj kilometrov. Ker so tekle neenakomerno in zelo na silo sem se odločil, da tečem v svojem tempu. Na 30km sem imel manjšo krizo, ki pa sem jo uspešno prebrodil. Na 31km sem prehitel Roka Puharja, ki si je zavezoval vezalke??? Ni mi sledil. Odstopil je. Od 32km-36km je najtežji del trase. Tudi zame je bil najtežji. Tudi mentalno, saj sem vedel, da bom prvi, noge pa so postajale utrujene (davek premalo pretečenih kilometrov). Da vam pišem o težavah z nogo, v teh kilometrih mislim, da je brezveze, saj je to skoraj pri meni normalno 😁.
Na 36km sem se zopet dvignil. Ko sem prišel na Dunajsko so zopet tekel okrog 3:30min/km. Borbal sem, saj sem hotel teči pod dvemi urami trideset. Mentalno je bila zelo težka zadnja pentlja, ko gre proga po Miklošičevi nazaj, in nato mimo tržnice čez Tromostovje. Kljub temu, da je bilo tukaj veliko gledalcev sem psihično trpel. Ne vem raje imam zgleda dolge avenije.
Cilj 2:29:53 in veselje ob zaključenemu maratonu po dolgem času.
Kronologija letošnjega leta:
Po operaciji leve petnic v novembra lani , sem prvo polovico leta okreval po poškodbi. (Naj povem, da sem maja 2017 operiral tudi desno petnico, ki je sedaj super). Sicer sem lahko malo potekel že kmalu spomladi, a bolj po “eni nogi”. V kolikor sem malo stopnjeval je peta začela boleti in nezavedno sem tekel po eni nogi. Ko sem krepil nogo, je bila noga razbolena in boleča. Zato sem se temu izogibal. Dogajalo se je da nisem tekel (odrival) enakomerno. Ko sem tekel lahkotne teke to ni bil problem. Hitrih tekov pa nisem mogel delati.
Iz meseca v mesec je bilo bolje in lahko sem tekel več. Bolečine so počasi ampak res počasi izginjale. Najbrž tudi zaradi tega, ker sem stopnjeval treninge. Pred nočno 10ko sem tekel nekaj tekmovanj, brez prave baze in mišične pripravljenosti. Takoj me je kaznovalo, da sem celoten julij počival z neke vrste plantarnim fascitisom na levi nogi. Seveda zaradi drugačenega načina teka zaradi boleče noge, in večje količine hitrih tekov. K sreči sem julija z družino odpotoval na Tenerife, kjer sem surfal in si zaposlil misli z drugimi. Z ženo Nino sva naredila nekaj poskusnih tekov za 5:30min/km, a bilo je boleče. Ko sem se vrnil iz dopusta sem v avgustu naredil nekaj dobrih tednov, a kaj kmalu sem imel zopet težave. Tokrat z levo stegensko mišico. Spet enotedneska pavza, zopet pretekavanje, testiranje noge in počasna vrnitev nazaj v trening. Začnem delati vaje za moč, saj se peta veliko bolje prenaša obremenitve. Opazim, da lahko delam moč in da mi pomaga. Kljub temu, da me potem noga dva dni boli. Naredim nekaj dobrih treningov, zopet se zadeva ponovi. Tokrat reagiram hitreje in v nekaj dneh je bolje. Potem Novomeški 1/2 maraton. Kot glavni organizator je glava drugje, odgovornost velika. Na trening pozabim. Zadnji teden delam od jutra do večera. Takoj v nedeljo po polmaratonu si želim teka. Utrujen sem. S trenerjem se odločiva, da je bolje da se spočijem. V ponedeljek naredim raztek, torek intervale, sredo raztek in masaža. V četrtek naredim še zadnjo dolžino 30km. Leti mi. Moram se zadrževat.
Naslednji dan zategnjena leva stegenske mišica. Boli že med hojo. Pavza, raztezanje, masaža. Sobota še slabše, iščem terapevte, ki bi mi lahko pomagali. Z ženo Nino, ki je moja fizioterapevtka v nekaj dneh najdeva vzrok. Zamaknjena medenica, ki špona pripenjališča stegenskih mišic. Sproščava. Če želim, da res sprostiva, moram dva dni mirovati. Bolje je terapijo ponoviva. Obiščem osteopata, ki me “naštela”. Bolje je! Zadnji teden. Tekel nisem že 10 dni. Težave so še na hrbtenici. Nisem tekel 11 dni. V ponedeljek naredim raztek v torek 3000m za 3:15 + 2 x1000m za 3:15. Z lahkoto. Noče pritiskat. Maraton je preblizu.. V sredo stanje zopet malo slabše. Delamo terapije. V četrtek pavza, v petek naredim raztek in stopnjevanja po dolgem času. Preprosto jih prej nisem delal, ker sem se bal da me bo noga bolela. Ni neke hitrosti. Bojim se, da bo še kakšen “muskelfiber”.