INTERVJU NEDELO 15.5.2020, Novinar: Grega Kališnik
Stari ste 38 let, na kateri točki krivulje je vaša kariera maratonca?
V mladosti sem treniral nogomet, nato sem šel na Fakulteto za šport in začel teči zase. Spoznal sem, da sem zelo dober, leta 2008 sem kot rekreativec tekel trikrat na teden ter odtekel odličen maraton v Berlinu (2:29:23). V svojo ekipo me je povabil Roman Kejžar in januarja leta 2010 sem začel resno trenirati. Tisto leto sem maraton že pretekel v času 2.17, leto pozneje 2.16, v letu 2012, ko sem nastopil olimpijskih igrah v Londonupa pa že 2.14. Potem so se začele poškodbe, najprej sem se zdravil konservativno, potem operiral eno, nato drugo nogo, petnico. In zdaj, ko je končno okej …
… je pa pritekla korona.
Ja. Moja kariera naj bi potekala do letošnjih olimpijskih iger, zdaj jo bom podaljšal do leta 2021 in poskusil doseči olimpijski igre. Vem, da bo za to treba teči zelo zelo hitro, cilji so visoki, vedno so bili, ampak to me žene naprej.
Kdaj ste bili rezultatsko, zmogljivostno najviše?
Zagotovo aprila 2012, ko sem v zelo slabih pogojih, v vetru, postavil normo, 2.15 za London. V boljših razmerah bi tekel minuto, dve hitreje, a uvrstitev na OI je bila bistvena. Takšnih rezultatov odtlej nisem dosegel, a kljub letom sem prepričan, da sem tega še sposoben, izboljšati svoje najboljše izide. Telo se dobro odziva na napore. Na nek način se ves čas vračam. Začel sem veliko delati tudi na fizični pripravi s Srdjanom Djordjevićem, veliko bolje mi gre, lažje delam treninge, lepše tečem, ogromno mi je pomagal. Vsa ta preventiva pred poškodbami je zelo pomembna.
Kaj ste sicer načrtovali za letošnjo sezono?
Na Dunaju sem hotel odteči nekak maraton vrnitve, pod 2.20, ker sem vedel, da norme za Tokio, 2.11.30, ne bi dosegel. Želel sem se koncentrirati na EP v Parizu, kjer naj bi bil, zaradi olimpijskih iger, polmaraton. A tudi Pariz je odpovedan.
Koronavirus vam je veliko vzel, a omogočil nov naskok na Tokio 2021?
Ves čas spreminjam načrte. Decembra je bila v ospredju uvrstitev na Olimpijske igre, skušal bi jo doseči po rang lestivach s kakšno uvrstitvijo na maratonu zahtevane ravni, a se je tudi to podrlo, ko je bilo jasno, da je normo izpolnilo več kot 80 tekačev. Potem sem se preprogramiral za Pariz, zdaj pa ne vem, če jeseni sploh bo kakšen maraton.
Kako je teči, trenirati brez cilja?
Spoznal sem, da se lahko malo bolj sprostim, v ozadju ni stalnih pritiskov. V tem času skušam čim več narediti, ustvariti neko bazo, da bi ob vrnitvi na tekmovanja čim več pokazal. Januarja, februarja, sem bil en mesec tudi na treningu v Keniji.
Stadiona za trening ni.
Stadiona ni bilo, zdaj je že.
Kaj maratoncu manjka, če ni atletske steze?
Zelo veliko sem treniral na cesti, ko je bila najhujša koronakriza, sem tekel po gozdu, živim v lepem okolju, v vasici Potov vrh pri Novem mestu, kjer je veliko narave, poti, moj trening ni trpel. Hitrost sem vadil na cesti, kar ni povsem enako kot na stadionu. Vadba za moč se delal doma, saj veliko delam z lastno težo. Pogrešal pa sem družbo. Veliko laže je trenirati v skupini.
Samo s tekom po gozdu lahko vzdržujete vrhunsko formo maratonca?
Maratonski tekači smo bili s koronakrizo najmanj hendikepirani. Vse smo lahko delali v svoji občini, malo sem se moral potruditi, da sem našel dovolj ravnih cest, veliko tečem ob Krki, saj je okoli Novega mesta kar razgibana pokrajina.
Živite od teka?
Živim od teka, a ne zgolj od profesionalnega. Želel bi si, da bi bilo drugače, a v Sloveniji za to ni pogojev, jih ni bilo in, se bojim, da jih nikoli ne bo. Tudi ko si na visoki ravni, evropska, svetovna prvenstva, olimpijske igre, atletika je tako množičen šport, da s 30. mestom na EP ne prideš v nobeno kategorizacijo, ki bi omogočala državno službo. Na boljšem so manj razviti športi, kjer je lažje odnesti kakšno medaljo ali visoko uvrstitev. Atleti smo tozadevno v težjem položaju.
Kaj torej počnete poleg teka?
Imam tekaški klub, vadbeno skupino, približno 90 članov, od katerih jih 50 redno vadi po mojih programih. Zadnji dve leti organiziram novomeški polmaraton, transformacija wannabe profi tekača v poslovne vode še vedno poteka (smeh).
Kaj je s slovenskim maratonom? Če gre pri Afričanih za naravne danosti, pa saj vodilne maratonce imajo tudi kje v Evropi?
V Sloveniji profesionalnega maratona ni. Ni okolja, ki bi spodbujal rast. Maraton zahteva 13, 14 treningov na teden, dvakrat na dan, 120-odstotno predanost. Maraton poteka v kasnejših letih, uspeh ne pride čez noč, moraš biti preskrbljen, od nečesa živeti. Če imaš dva otroka in delaš ne more biti vrhunskih rezultatov, saj zmanjka časa za trening in najpomembnejšo regeneracijo.
Premalo je trenerjev, tudi oni odnehajo, ker ni sredstev. Če bi bilo to zagotovljeno, bi bilo že veliko. Potem pa sledi še strokovna podpora. Pri meni je bil glavni problem, da nisem bil miren, spraševal sem se, kako bom preživel dva otroka, odplačal kredit za hišo. Kolesar Gorazd Štangelj mi je nekoč rekel, da je v svojem klubu plačan, da počiva. Jaz pa moram med dvema treningoma delati. Kaznovan si s pregorelostjo, poškodbami … Prepričan pa sem, da talente imamo, le najti in izbrusiti jih je treba.
Torej, kot tekač imate ta trenutek v mislih?
V Sloveniji je fama, da ta čas nihče ni sposoben deset kilometrov preteči pod 30 minutami. Da maratonci nismo dovolj hitri. Leta 2011 sem to mejo zgrešil za 11 sekund (30:11) na državnem prvenstvu. le 12 dni po maratonu. Imam tudi rezultat pod pol ure, a ne vemo, morda je bila tam proga krajša.
Bo šlo za stadionski naskok?
Ker tekem verjetno ne bo, se bom poskusa lotil na cesti. Potem bi želel enako še na stezi.
Na stezi v supergah ali sprintericah?
V spintericah. Na stezi je teže teči, predvsem psihološko, malo tudi ker so zavoji. Po drugi strani ti majčkeno pomagajo sprinterice in tartan.
Ampak moraš biti obojega vajen? Na stadionu trenirate v sprintericah?
Redko. Sem le maratonec in se je treba na sprinterice navaditi.
Ste bili tako suh fuzbaler ali ste tako močan tekač?
Sem med težjimi tekači, 65 kilogramov pri 176 centimetrih. Ko sem v top formi, imam tudi manj kilogramov.
Sploh računate na kakšne tekme letos?
Mislim, da državno prvenstvo bo, samo ne daljših tekov. Računam, da bom najkasneje do konca avgusta pretekel 10 kilometrov pod 30 minutami, če se bo pa pokazala kakšna močna tekma v tujini, katere bi se lahko udeležil bom šel pa teč na stezo.
Najhitrejši čas na 10 kilometrov?
Etiopijec Kenenisa Bekele, 26 minut in 17 sekund. A že leta 1972 je Finec Lasse Viren na OI v Münchnu tekel 27.38. Slovenski rekord je 28.30, Staneta Rozmana iz leta 1983 ali nekaj takega. Pol ure je magična meja za nas, sedanje tekače. Pravijo, da to ni mogoče in to trditev bi rad razbil. In raje bom kaj pokazal, kot rekel.
