Težko je sprejeti, da so vsa tekmovanja odpovedana. Zadnje štiri mesece sem vse popolnoma posvetil trenignu in vrnitvi na tekaško sceno. Delal sem res zavzeto. Pretekel sem vso zimo, vsa mrzla jutra in večere v temi z lučko bil sem tudi na enomesečnih pripravah v Keniji. Prišel sem na obremenitve, ki sem jih dosegal včasih. Končno sem bil zadvoljen s svojim treningom in s tem kako funkcionirata moji operirani nogi ter kako se na napore odziva moje telo.
Korona virusa najprej nisem jemal preveč resno, mislil sem da se bo razširil le po Kitajski in Italiji, a razširil se je po vsem svetu, po vseh kontinentih. Odpovedali so skoraj vsa športna tekmovanja ter vse spomladanske maratone. Tudi moj dunajski maraton in berlinsko polovičko, kjer sem želel teči zelo hitro. Pripravljen zato sem seveda bil.
Sedaj sem začel bolj paziti nase. V vsakem primeru smo vzdržljivostni športniki zelo dojemljivi za prehlade in viroze, zato smo se navajeni paziti. Predvsem so pomembna skrb za svoje zdravje in dobro počutje. Spanec ter zadosten počitek je tu na prvem mestu, takoj za tem pa zdrava in raznovrstna prehrana. Hrana je zelo pomembna, saj pomeni dobro podporo organizmu in je lahko zdravilo za človeka. Sveže nabran domač regrat in domača solata z malo česna sta moja aduta, ki me krepita. Če tu dodamo še dovolj (ne premalo ne preveč) gibanja ter odsotnost stresa lahko govorimo o pogojih za “rast”, katere športniki potrebujemo za dober trening. Vreme je v zadnjem času zelo lepo in sonca je na pretek če ujamete najlepše dele dneva. Nabiranje vitamina D s sončnimi žarki je tisto, kar vas bo okrepilo, saj vitamin D sodeluje pri vseh procesih v organizmu. Sam najbolje tečem, če tečem dovolj po soncu.
Moja zadnja dva tedna sta bila kar ubijalska. Po planu seveda. Zakaj sem se ga držal ne vem. Najbrž v sebi še vedno upam, da se ta epidemija poleže in da kljub temu v maju organizirajo kakšen maraton. Ta teden je regeneracijski in sklenil sem, da malo spustim zadeve in se prilagodim situaciji.
Moji treningi večinoma potekajo na zraku stran od množice ljudi. Veliko tečem tudi v gozdu in v naravi. To me sprošča. Stadion je zaprt, zato veliko treningov naredim v naravi tudi tiste najtežje. Tako na primer delam ponavljalne teke v klanec v naravi, fartleke, intervale pa kar na cesti oziroma kolesarski poti. Mika me, da bi spet naredil 11km kontrolni tek v klanec na Trdinov vrh z 10% naklonom. “ostani doma” za nekaj tednov zame to vsekakor ne bo ovira prej dobrodošla sprememba.
Poskušal bom tudi prilagoditi trening. Namreč velika količina treningov slabi moj imunski sistem in dovzeten sem za okužbe, zato bom malenkost zmanjšal količino po resnejših treningih pa bom skušal takoj počivati. Živimo na vasi izven Novega mesta in moja družina kar izolirana, zato se ne bojim okužbe. Je pa ta čas res priložnost, da se posvetimo svojim družinam in z njimi zaživimo pravo družinsko življenje. Končno imamo čas za svoje otroke, knjige, žene,… 🙂
Priprave v Kenij gredo k koncu. Zelo sem zadovoljen z opravljenim delom. Mislim, da sem tokrat res treniral dobro. To pomeni ne preveč oziroma preintenzivno. To je zelo pomembno, saj se šele vračam in nisem že dolgo delal take kilometraže z intenzivnostjo. Še vedno nisem na taki količini in intenzivnosti, katero sem delal včasih. Vendar treba je upoštevati načelo postopnosti in počasi priti nazaj.
Zelo sem vesel ker nisem med pripravami čutil nikakršnih težav. Kar v preteklosti to ni bilo. No če pravim, da nisem imel nikakršnih težav, lažem, saj se športniki vsakodnevno ubadamo s kakšno bolečo mišico, bolečim mestom ali kaj podobnega. Utrujenost je pa itak skoraj vedno. Težji treningi si namreč sledijo tako pogosto, da se nikoli v celoti ne spočiješ.
Tukaj zelo uživam, saj le jem, spim in treniram. Kar je zame DOPUST. Doma je težje, saj med tem še delam, imam ostale opravke, vodim vadbe, in imam ostale družinske obveznosti. Tukaj pa se vse vrti okoli teka in imaš več časa zase.
Od leve proti desni: Primož Kobe, Mary Keitany (večkratna zmagovalka Londonskega in Njujorškega maratona, Haile Gebrselassie (nekdanji svetovni rekorder v maratonu, na 10.000m ter 5.000m), Neja Kršinar ter Laura Blatnik Guzelj)
Pretekli teden je v našem kampu stanoval nekdanji svetovni rekorder Haile Gebrselassie, ki se je tu mudil zaradi sponzorskih obveznosti njegovega opremljevalca. Haile je bil moj idol v mojih začetkih ukvarjanja s tekom. Dvakrat sem tekel v Berlinu, ko je postavil svetovni rekord v maratonu. Njegov odnos do teka in soljudi me še vedno navdušuje. Kar nekajkrat sva sva v sproščenem klepetu zaklepetala. Udeležil pa se je tudi Fartleka s kenijci, kjer sva prve dve ponovitvi tekla skupaj (nato je zaostal 😁).
Klub temu je po mojem mnenju največja zvezda kampa Suguru Osako. Japonski državni rekorder v maratonu, ki ima osebni rekord v maratonu 2:05:50. Trenutno se pripravlja na Tokyo maraton, kjer mora pokazati dobro formo pred prihajajočimi Olimpijskimi igrami.
Zelo sem vesel, da sem uspel spraviti skupaj zelo dobre tri tedne treninga. Bili so zelo na visokem nivoju. Poleg velike kilometraže in dokaj hitrih dolgih tekov mi je uspelo narediti še nekaj kvalitetnih treningov. Sploh sem vesel ker mi je danes letelo na treningu. Dosegal sem nekatere čase, ki so zelo obetavni.
Seveda ne gre brez zahvale mojim trenerjema Romanu Kejžarju ter timu TMG-BMC s trenerjema Srdjanu Djordjeviču in Samu Zavrlu, ki sta mojo fizično pripravo vrnila v stanje, ki omogoča normalen trening.
Danes potujem domov v Slovenijo. V soboto pa mislim nastopiti na državnem prvenstvu veteranov na 1500m. Pač sem že nad 35 let 😁. Bolj za trening, kot za res. Izkoristil bom tekmo, kot dober hitrostni trening pred prihajajočim državnim prvenstvom v dvorani, ki bo v soboto 22.2. in v nedeljo 23.2. 2020 v domačem Novem mestu. Vsi lepo vabljeni na tekmo. Nastopil bom v nedeljo ob 18:05.
TEKAŠKE POČITNICE V KENIJI
Naslednje leto januarja 2021 bom organiziral 14 dnevni tekaški tabor v Keniji, ki bo vključeval trening z najboljšimi tekači sveta. Tekaški kamp Kenya by Primož Kobe bo nudil navdihujočo lokacijo, strokovno treniranje in podporno skupinsko okolje za tekače vseh stopenj. S poudarkom na tem, da to naredimo na kenijski način, kampi vključujejo vodene vožnje, praktične delavnice in vznemirljiv načrt izven dejanskega treninga. Spoznali boste in se učili od vrhunskih kenijskih tekačev in trenerjev ter sodelovali z lokalno skupnostjo v Itenu pod vodstvom našega strokovnega osebja. Pridružite se tako miselnim tekačem iz celega sveta pri teku tekaških počitnic.
My next marathon will be Vienna city marathon – home of 1:59 😀 on 19th April 2020. I am preparing for it, although I won’t be chasing olympic standard for Tokyo 2020, which wa my main goal for so many seasons. The standard is 2:11:30, which means new national record and my PB for 3 minutes and half. Which seems too optimistic for me to run this year. Other possibility to qualify to olympics is through world rankings, but there are already 80 marathoners with standard 2:11:30. https://en.wikipedia.org/wiki/Athletics_at_the_2020_Summer_Olympics_–_Qualification
So I will try to qualify for half marathon for European athletics championships, which is at the end of August in Paris. There is no standard, but I will have to run sub 1:06 to be nominated for the team.
To so že moje 5. priprave v Keniji, kjer se res dobro počutim. Razmere za tek in trening so res dobre. Ne samo temperatura, ki je zelo ugodna, tudi dolžina dneva, sonce, hrana, vitamini prispevajo k temu, da se počutiš dobro. Višina 2400m nad morjem je visoka in zahteva ustrezno previdnost pri treningu. Na začetku je težko. Spi se slabo. V vsak klanec si zadihan, kot da nisi še nikoli tekel. Ravnine tukaj praktično ni. Res da klanci niso dolgi, je. pa pokrajina zelo razgibana in lepa. Uživam v vsakem teku. Res se že domač tukaj.
Vsak korak je težek a zaradi prelepih poti velika uživancija.
Stvari tukaj potekajo drugače in moraš se nekako navaditi na Afriške razmere, saj pri njih čas teče drugače in imajo druge navade kot mi. Veliko več se smejijo in zabavajo kot mi. Znajo bolj uživati življenje. Po eni strani so ležerni in pri njih vse dolgo traja, a po drugi strani so izredno delavni, trdoživi in neizprosni borci. Borijo se kot da gre za njihovo življenje. Saj je veliko stvari v njihovem življenju tako kot v naravi, kjer velja princip večjega, hitrejšega in prvega. Podobno kot v atletiki.
V Kenijo prihaja ogromno atletov, katere ponese tekaška evforija, ki je tukaj vidna na vsakem koraku. Pretežki treningi in prevelika intenzivnost, sčasoma pokoplje marsikaterega navdušenega tekača. Potrebna je previdnost in poznavanje samega sebe, kar nam nekaterim atletom, ki se z leti vračamo v ta center tudi uspeva. S premišljenim in ravno prav težkim delom smo svoje rezultate izboljšali in znali izkoristiti prednost višinskega treninga.
Tokrat je v kampu izdatnejša slovenska udeležba, saj je poleg mene tukaj tudi Karin Gošek, ki trenira tukaj z najboljšo hrvaško maratonko Bojano Bjelac ter Nejo Kršinar in Lauro Blatnik Guzelj.
Vreme je letos malo čudno. V začetku je bilo sončno. Zadnji teden, pa smo imeli vsak dan dež, kar je zelo nenavadno za Kenijo in mesec januar, ko ponavadi sploh ne dežuje. Kljub vsemu se da trenirati, saj je le redko trening oviral dež, pa tudi nekaj več cest je asfaltiranih, kjer se da trenirati tudi po dežju. V kolikor je več dežja kolovozi postanejo blatni. Na copate pa se začne nabirati zemlja, saj so poti večinoma iz zemlje. Peska tukaj ne poznajo. Na večje ceste navozijo kamenje, zaradi česar pa so poti tudi zelo neravne.
Dolgi tek v dežju, eden najtežjih treningov.
Trening s kenijsko grupo.
V dveh tednih mi je uspelo sestaviti kar nekaj dobrih treningov in povezati nekaj težkih treningov. Počasi prihajam nazaj. Občasno še malo čutim levo operirano petnico, zlasti zaradi tega ker nenehno povečujem obremenitev. Zlasti po zelo hitrih treningih v zelo direktnih copatih in po zelo dolgih dolžinah. Kljub temu se situacija izboljšuje in nimam težav, da bi moral kaj izpustiti ali ne narediti zaradi bolečine.
Izgubil sem še kakšen kilogram in telo se dobro odziva. Zelo sem vesel, da se ne počutim utrujenega ali da me zateguje mišice. Trudim se da bi izenačil moč leve in desnega gležnja, vendar še ni 100% enake moči v obeh nogah. To nameravam v naslednjih tednih še izboljšati, da ne bo poškodb.
Po koncu treninga smo opazili žirafo, ki nas je od daleč opazovala..
Lansko leto sem imel kar nekaj težav po operaciji leve petnice. Petnica je bila po večjih obremenitvah boleča. Težave so se kazale šele ob večjih obremenitvah. Npr. po vajah za moč ali po bolj intenzivnih treningih. Peta je bila vneta in nisem mogel kakšen dan ali dva trenirati. Vaje sem delal občasno in ne dovolj pogosto. Težko je bilo delati vaje preko bolečine. Predpostavljal sem, da peta ni bila še 100% ozdravljena, zato sem delal vaje manj pogosto. Tek je nekako šel in lahko sem treniral. A ko sem povezal več treningov in tekem, so izbruhnile težave. Tako sem imel vneto plantarno fascio na levi operirani nogi (Po teku štirih mostov). Zato sem izpustil tudi Nočno 10ko. Sledil je dopust, kjer sem nekaj pokušaval teči a z bolečino ni šlo. Dobro, da je bilo surfanje v moji glavi in sem lahko pozabil na tek. Dogovorjen sem bil da štartam v Ljubljani maraton, zato mi je voda tekla v grlo. Ko sem prišel domov sem bil v avgustu priden in sem lepo stopnjeval treninge. A kaj ko sem imel konec avgusta že nove težave. Ker leva noga ni dovolj odrivala sem imel biomehanične težave. Podrla se mi je statika. To se zgodi ko je medenica zamaknjena, kar je posledica neenakomernih obremenitev med levo in desno stranjo. Da se to sprosti je potrebna cela vrsta masaž, terapij, ter časa brez treninga. Septembra sem tako naredil le dobrih 150km, oktobra pa le 200km (z Ljubljanskim maratonom vred). Potem lahko veste kako slabo sem bil pripravljen za Ljubljanski maraton. V danih razmerah sem izvlekel maksimalno.
TRENERSKA EKIPA
Še naprej sodelujem z mojim starim trenerjem Romanom Kejžarjem. V lanskem letu sva se sporazumno dogovorila, da dokler ne bom pripravljen za pravi trening in bom imel bolečine, naj treniram sam in se pripravim na vrnitev v trening. Predaleč sva oddaljena drug od drugega, poleg tega pa hitrih treningov nisem mogel delati, zato je bilo premalo komunikacije med nama in premalo povratnih informacij. Poleg tega pa so bile bolečine še prisotne in težko je bilo tako delati.
Pričetek sodelovanja s Srdjanom Djordjevičem
Konec novembra sem pričel sodelovati s kondicijskim trenerjem Srdjanom Djordjevičem. Pri katerem sem opravil tudi nekaj meritev, ki pa so pokazale dobre rezultate, ki so dobra osnova za napredek in vrhunske rezultate. Prvi mesec treninga že kaže rezultate, ki jih čutim na treningu. Vaje, katere izvajam pod strokovim nadzorom Sama Zavrla so nekaj popolnoma novega za moje telo. Čutim čedalje večjo moč in izenačenost obeh strani. Poleg specifičnih vaj za moč in hitrost delamo tudi na tehniki teka, katere posledica je tudi šibkost nekaterih mišičnih skupin. Prepričan sem, da se bodo rezultati kmalu pokazali bodisi v obliki odsotnosti poškodb in težav z zdravjem, kot tudi z dobrimi rezultati.
Vesel sem, da sem po 11. letih zopet tekel Ljubljanski maraton. S časom 2:29:53 sem zasedel 9. mesto. Nazadnje sem ga tekel leta 2008, ko sem zasedel 12. mesto s časom 2:38:42.
Moj zadnji nastop na Ljubljanskem maratonu leta 2008. Zasedel sem 12. mesto, a sem bil z 2:38:42 malo razočaran, saj sem pet tednov pred tem tekel Berlinski maraton 2:35.
Včeraj sem tekel to kar sem bil včasih sposoben teči na treningu, brez kakšnega pretiranega napora.
Vesel sem, da mi je po dolgem času zopet uspelo nastopiti na Ljubljanskem maratonu. Sicer sem vmes nastopal na 10km teku in polovički Ljubljanskega maratona (kjer imam z 1:04:55 še vedno rekord), a maraton je le maraton.
Kljub vsem težavam, in slabi pripravljenosti sem vedel, da pač letos v Ljubljani moram nastopiti. Enostavno sem si želel. Na progo sem še s srcem in ne tekmovat. Odteči najhitreje kar lahko v danem trenutku. Koncentriral sem se nase. Kar je bistvo. Vedel sem, da v kolikor odtečem po svojih sposobnostih lahko tečem med 2:25 in 2:30. Konec koncev sem lani pred operacijo tekel 2:39 na težkem in vročem maratonu v Atenah. S tem, da sem vmes tekel z rekreativci, snemal ovce,…
Presenetilo me je vzdušje, ki so ga pripravili gledalci ob progi Ljubljanskega maratona. S tem Ljubljanski maraton stopa v velike čevlje velikih maratonov. Kulisa je bila vrhunska. Organizacija na nivoju – Gold label. Tekmovati v Ljubljani je zelo lepo.
Prva polovica je bila malo prehitra. Vedel sem da bo ključno najti dobro skupino s katero bi lahko tekel čim dlje. V prvi polovici sem tekel skupaj s Simonom Navodnikom, družbo pa nama je delal tudi Peter Kastelic, ki je tekel polmaraton. Simon je visok fant in zavetrje za njim je bilo vrhunsko. Ves čas so zame tekli malo prehitro, a vztrajal sem ker sem vedel, da bom sam na cesti še veliko težje. Menjavali smo se v tempu in odlično tekli prvo polovico, ki je bila okrog 1:12:30. Na 23km je Simon popustil. Iz ozadja pa so bližale Ukrajinske maratonke s katerimi sem vztrajal nekaj kilometrov. Ker so tekle neenakomerno in zelo na silo sem se odločil, da tečem v svojem tempu. Na 30km sem imel manjšo krizo, ki pa sem jo uspešno prebrodil. Na 31km sem prehitel Roka Puharja, ki si je zavezoval vezalke??? Ni mi sledil. Odstopil je. Od 32km-36km je najtežji del trase. Tudi zame je bil najtežji. Tudi mentalno, saj sem vedel, da bom prvi, noge pa so postajale utrujene (davek premalo pretečenih kilometrov). Da vam pišem o težavah z nogo, v teh kilometrih mislim, da je brezveze, saj je to skoraj pri meni normalno 😁.
Na 36km sem se zopet dvignil. Ko sem prišel na Dunajsko so zopet tekel okrog 3:30min/km. Borbal sem, saj sem hotel teči pod dvemi urami trideset. Mentalno je bila zelo težka zadnja pentlja, ko gre proga po Miklošičevi nazaj, in nato mimo tržnice čez Tromostovje. Kljub temu, da je bilo tukaj veliko gledalcev sem psihično trpel. Ne vem raje imam zgleda dolge avenije.
Cilj 2:29:53 in veselje ob zaključenemu maratonu po dolgem času.
Državni prvak v maratonu za leto 2019
Kronologija letošnjega leta:
Po operaciji leve petnic v novembra lani , sem prvo polovico leta okreval po poškodbi. (Naj povem, da sem maja 2017 operiral tudi desno petnico, ki je sedaj super). Sicer sem lahko malo potekel že kmalu spomladi, a bolj po “eni nogi”. V kolikor sem malo stopnjeval je peta začela boleti in nezavedno sem tekel po eni nogi. Ko sem krepil nogo, je bila noga razbolena in boleča. Zato sem se temu izogibal. Dogajalo se je da nisem tekel (odrival) enakomerno. Ko sem tekel lahkotne teke to ni bil problem. Hitrih tekov pa nisem mogel delati.
Iz meseca v mesec je bilo bolje in lahko sem tekel več. Bolečine so počasi ampak res počasi izginjale. Najbrž tudi zaradi tega, ker sem stopnjeval treninge. Pred nočno 10ko sem tekel nekaj tekmovanj, brez prave baze in mišične pripravljenosti. Takoj me je kaznovalo, da sem celoten julij počival z neke vrste plantarnim fascitisom na levi nogi. Seveda zaradi drugačenega načina teka zaradi boleče noge, in večje količine hitrih tekov. K sreči sem julija z družino odpotoval na Tenerife, kjer sem surfal in si zaposlil misli z drugimi. Z ženo Nino sva naredila nekaj poskusnih tekov za 5:30min/km, a bilo je boleče. Ko sem se vrnil iz dopusta sem v avgustu naredil nekaj dobrih tednov, a kaj kmalu sem imel zopet težave. Tokrat z levo stegensko mišico. Spet enotedneska pavza, zopet pretekavanje, testiranje noge in počasna vrnitev nazaj v trening. Začnem delati vaje za moč, saj se peta veliko bolje prenaša obremenitve. Opazim, da lahko delam moč in da mi pomaga. Kljub temu, da me potem noga dva dni boli. Naredim nekaj dobrih treningov, zopet se zadeva ponovi. Tokrat reagiram hitreje in v nekaj dneh je bolje. Potem Novomeški 1/2 maraton. Kot glavni organizator je glava drugje, odgovornost velika. Na trening pozabim. Zadnji teden delam od jutra do večera. Takoj v nedeljo po polmaratonu si želim teka. Utrujen sem. S trenerjem se odločiva, da je bolje da se spočijem. V ponedeljek naredim raztek, torek intervale, sredo raztek in masaža. V četrtek naredim še zadnjo dolžino 30km. Leti mi. Moram se zadrževat.
Naslednji dan zategnjena leva stegenske mišica. Boli že med hojo. Pavza, raztezanje, masaža. Sobota še slabše, iščem terapevte, ki bi mi lahko pomagali. Z ženo Nino, ki je moja fizioterapevtka v nekaj dneh najdeva vzrok. Zamaknjena medenica, ki špona pripenjališča stegenskih mišic. Sproščava. Če želim, da res sprostiva, moram dva dni mirovati. Bolje je terapijo ponoviva. Obiščem osteopata, ki me “naštela”. Bolje je! Zadnji teden. Tekel nisem že 10 dni. Težave so še na hrbtenici. Nisem tekel 11 dni. V ponedeljek naredim raztek v torek 3000m za 3:15 + 2 x1000m za 3:15. Z lahkoto. Noče pritiskat. Maraton je preblizu.. V sredo stanje zopet malo slabše. Delamo terapije. V četrtek pavza, v petek naredim raztek in stopnjevanja po dolgem času. Preprosto jih prej nisem delal, ker sem se bal da me bo noga bolela. Ni neke hitrosti. Bojim se, da bo še kakšen “muskelfiber”.
Tek 4 mostov je eden najlepših tekov v Sloveniji, saj je atmosfera na teku ena najlepših in najbolj glasnih v Sloveniji. Ozke Škofje loške ulice preplavijo domačini, ki bučno navijajo ob progi. Teči v tej atmosferi je zelo lepo, zato se vsako leto tekači vračamo v Škofjo Loko.
Poleg tekaškega dela T4M sem se z veseljem odzval tudi vabilu kluba Olimpijcev, ki so me povabili na dobrodelno prireditev junakov 3. nadstropja. SEM KRALJ/ICA POGUMA, ker sem ZMAGOVALEC 3. NADSTOPJA PEDIATRIČNE KLINIKE V LJUBLJANI. To so otroci, ki so preboleli ali še prebolevajo raka. Druženje s temi junaki, ki so vidno utrujeni iz zdelani po težkih boleznih me je pretresel Slišali smo tudi ganljive zgodbe, pri katerih se nam je zaroselo oko. Vesel sem, da sem bil del dogodka ter da sem lahko spoznal junake 3. nadstopja.
Večernega dela sem se veselil. Tudi dvoboja z Mitjo Krevsom, saj vem, da je njegova pripravljenost zame trenutno velik odziv. Miselno sem se pripravil, da bom sledil Mitji kolikor dolgo bom lahko in da se ne bom predal. Velikih naporov sem se odvadil in treba se je zopet navaditi na težko mentalno borbo med premagovanjem napora.
Tekma se je začela zelo hitro. Predvsem, zato ker so nekateri ob odštevanju štartali že ob 1. Malo sem bil zaprt za začetku, a kmalu sem se prebil naprej. Vedel sem, da moram začeti počasi, saj nimam še vzdržljivosti v hitrosti, sploh pa ne dobro razvite splošne vdržljivosti. Prva dva kilometra smo začeli dobro okoli 3:10min/km oziroma malo pod. Ni bilo težav. Počutje dobro. Na 3km je Mitja malo potegnil. 2:59min/km. 4km mimo cilja počutje dobro okoli 3:00 min/km. Pred 5km na klanec je Mitja malo potegnil. Prvič malo težje. 5km v 15:22 če je bila tabla pravilno postavljena. Priznam, da sem se tega časa malo ustrašil. Za tako hiter tek pa jaz sedaj nisem še pripravljen. Z naraščajujočo utrjenostjo in pa dejstvom, da sem tekel prehitro mi je postajalo čedalje težje. Tudi mentalno. Ne da sem spustil hitrost ampak enostavno ni šlo več. Od tam naprej se je začela kalvarija do cilja. Popolnoma sem pospustil. Zabilo me je. Niti najmanj ni bilo zabavno. Kljub vsem spodbudam ni bilo kaj za dodajati. Borba za preživetje. Najbrž eden najtežjih tekov. Borbal sem do kraja brez moči. Na koncu nisem niti več pospeševal.
Vesel sem da se nisem udal, a če bi tekel malo bolj preudarno bi lahko tekel hitreje. S svojim tempom bi bil najbrž hitrejši. A želim tekmovati in želel sem preveriti koliko sem močen. Manjka mi treninga, kilometrov, hitrih tekov, vzdržljivosti. Ne smem gledati na to, da sem bil drugi da ni šlo, ampak biti zadovoljen s prikazanim in dobro delati naprej. Nimam težav s tem, če sem drugi, tretji. Če je nekdo trenutno boljši mu dam roko in čestitam. To je dobra motivacija za nadaljno delo. Za napredek. Moramo tekmovati med sabo. Le tako bomo boljši. Tekme kjer tečeš sam v ospredju in zmagaš so dobre za motivacijo, a ne za napredek.
Jesen bo zame bolj pomembna, ko bom lahko že kaj pokazal. Do takrat pa me čaka še ogromno dela.
NOGA: Noga je bila na ogrevanju še boleča. Najbrž zaradi hitrega teka na 600tkah , ki sem jih delal v sredo. Po ogrevanju je bolečina izginila in se ob koncu teka zopet povečala. A to ni bil vzrok, za moj slabši čas. Z večanjem obremenitev se tudi noga še oglaša, saj se odziva na obremenitve. 21.maja je bilo 6 mesecev od operacije, kar je bil tudi čas rehabilitacije. Slab mesec po njej pa še ne more biti vse ok in forma vrhunska.
Kar dolgo je že od kar sem se vam nazadnje pisal. Ni se kaj dosti dogajalo glede mojega treninga. Noga ni dovoljevala treninga, kot bi si želel (teka), zato sem več časa preživel v bazenu, kjer sem zelo napredoval. Neverjetno je kako lahko z rednim plavanjem napreduješ in prideš v solidno plavalno kondicijo. S plavanjem sem odvrnil misli od teka, zelo pa sem obremenjeval zgodnji del, ki ni bil navajen takih obremenitev. V januarju sem prav čutil, kako pridobivam mišično maso v zgornjem delu. To seveda za tek ni pretirano dobro, a plavanje mi je zelo koristilo. Predvsem z vidika srčno-dihalnih sposobnosti, kot tudi z vidika rehabilitacije noge. Namreč termalna voda res pomaga pri poškodbah, poleg tega pa ves čas nežno masira nogo. Občutek sem imel da je bila noga po plavanju vedno bolje. V vodi sem čedalje bolje počutil. Tehnika plavanja se je z vajami izboljševala, roke so postale močnejše, preplaval sem lahko večje razdalje. V vodi sem tudi tekel, a kaj kmalu je bila obremenitev premajhna, zato sem tekel brez pasuv vodi, tako da sem se dotikal tal. Pri tej aktivnosti je prihajalo do lažjih obremenitev na sklepe in kost, katere pa so bile dovolj majhne da sem lahko tekel in delal vaje. V vodi sem delal celo tekaško abecedo.
S teki sem začel v začetku januarja. No, v začetku bi težko temu rekel tek. Bolj stopicanje na mestu 3x/teden, a v kombinaciji z sobnim kolesom, plavanjem, kolesom zunaj in vajami za moč sem se že kar lepo gibal. Telo se je namreč v teh treh mesecih “ležanja” odvadilo gibanja.
Krepitev noge z elektrostimulacijo
PREOBREMENJEVANJE
Glavna težave je bilo nenehno preobremenjevanje narastišča ahilove tetive in boleča kost, ki ni bila še 100% zaceljena. V začetku je vsaka aktivnost preobremenitev. Bolj ko sem uporavljal nogo skočni sklep in obremenjeval gleženj hitreje se je noga razbolela. Noga boli, mišica je šibka, a kako jo obremeniti če ne smeš obremenjevati. Postopnost , postopnost, postopnost. Že dr. Drobnič mi je pri prejšnji operaciji dejal, da so izboljšave v valovih. In res vsakemu velikemu poslabšanju je sledila prijetna izboljšava in že kar evforičen trenutek, ki se je končal s preobremenitvijo in bolečo nogo.
Težko bi rekel, da sem treniral kaj do sedaj. Bolj tekel. Na eno nogo. Težava je bila v tem, ker je ob povečani dolžini tekov in večji hitrosti teka začel trpeti druga noga, ki je morala kompenzirati in bolj odrivati. Raztezanje in masaže so zelo pomagale, za kar sem moram zahvaliti maserju Matjažu Bučarju iz Salona masaže in zdravja ter Nini, ki sta sproščala zategnjene mišice.
Stanje se izboljšuje in vedno več odrivam z levo nogo. Počasi dobivamo tudi ekscentriko leve noge. Ta je ob tekaškem koraku čedalje bolj elastična in čedalje bolj vrača enerrgijo. Tudi med tekom se trudim bolj obremenjevati nogo, zaradi tega tudi prej pride do preobremenitve narastišča, a nesorazmerje bo ostalo še nekaj časa.
Z ravno prav trdim delom in postopnostjo se bom lahko kmalu vrnil v trening. Čeprav sem prejšnji teden že skoraj pretekel 80km pa se trenutno še vedno bolj počutim v fazi rehabilitacije.
Kljub vsemu sem lahko zadovoljen, saj poteka rehabilitacija veliko hitreje kot pri desni nogi. S prvimi teki sem začel pri 2 mesecih in pol. Po štirih mesecih lahko že kar spodobno tečem in če se bo trend izboljševanja tako hitro nadaljeval se nimam kaj bati.
HVALA VSEM SPONZORJEM SPODAJ, KI SO POMAGALI KRITI STROŠKE OPERACIJE!
Minilo je pet tednov od operacije in stanje noge po operaciji se je zelo izboljšalo. Nasploh sem vesel, da je noga po operaciji v zelo dobrem stanju. Rana se je zacelila zelo hitro in brez težav. Dobil pa sem tudi že polno gibljivost, kar gre zahvala moji ženi fizioterapevtki Nini ter fizioterapevtu Manielu. Hodim že normalno in ne šepam, nogo lahko obremenjujem, a ne preveč in ne predolgo časa. Veliko delam propriceptivnih vaj na ravnotežni blazini in deski. Kljub temu, da je stanje noge dobro, kost še ni zaceljena. Bolečino čutim če sem dlje časa na nogah ali hodim.
Po operaciji noga ne zgleda najbolje, vsa je zatečena in prav nič ne zgleda, da bo še kdaj enakaa po petih tednih je noga skoraj enaka kot prej.
Največji problem v tem času je kako biti aktiven in vzdrževati kondicijo. Res da skušam biti čim manj na nogah, a to je zelo težko. Zato je narediti dober trening tudi problem. Hitro nogo preobremenim ali pa sem na nogah predolgo časa. Največ kolesarim in delam vaje v fitnesu. Na kolesu sedaj lahko že uporabljam kolesarske čevlje in trenažer. V začetku pa sem večinoma kolesaril na sobnem kolesu.
V naslednjem tednu bom pričel tudi z vadbo v vodi. Tek v vodi in pa plavanje bo zelo koristilo moji nogi in pa tudi pripravljenosti.
