Na maratonu v Rotterdamu sem si želel veliko več, kot pa 2.15:36 in 15. mesto.
Moji treningi so letos potekali zelo dobro. V Keniji sem treniral tako dobro, kot še nikoli in samozavest je bila dobra. Žal tega nato na tekmah nisem pokazal. V Berlinu na 10km teku je bila najbrž tudi moja napaka, ker sem začel malo prehitro in kasneje plačal zato. V Lillu sem imel težave z bodcem in sem se po 13km le boril s tem da pridem do cilja.
V Rotterdamu sem imel idealno možnost, da popravim slab občutek iz prejšnjih tekem in odtečem dober maraton. Pripravljen sem bil štartati na slovenski rekord 2:11:50. Imel sem skupino, ki bo tekla 3:07-3:08min/km kar je bilo idealno zame. Vse do štarta je bilo super. Vreme se je izboljšalo ravno na nedeljo prejšnje dni je namreč bilo zelo vetrovno in mrzlo. Štart je bil zelo dober. Tekel sem umirjeno in nisem začel prehitro. Hitro sem našel svoje tekače in lepo smo zastavili tempo. Bilo mi je lahko in udobno. 5km smo odtekli v tempu 15:33. Rekel sem si. Danes bom tekel rekord. Bilo je kar nekaj vetra, a v skupini smo se skrivali za tempo tekači. Na 10km smo imeli čas 31:10. Idealno bi lahko rekel. Tekli smo po 3km ravnini, skušal sem slediti skupini in biti čimbolj v zavetrju. Veter je pihal iz vseh smeri, tako da smo se zadaj v skupini borili za zavetrje, ki pa ni bilo čisto za skupino, ampak tudi bočno.
Na 15km sem dobil malo trde noge. In kak km je minilo preden je bilo bolje. Nato mi je bilo zelo lahko (mislim, da zaradi vetra). Čez kak km zopet malo težje. Začeli smo ujemati tekače, iz 2. skupine s katerimi sem treniral tudi v Keniji. Okoli 20km sem imel zopet občutek, da pospešujemo. Tekli smo okoli 3:05min/km, kar je bilo malo hitreje, a ne spet tako hitro. Polovico maratona smo pretekli v 1:05:47, kar je obetalo dober čas. V skupini smo bili samo še trije in kenijski narekovalec tempa. Na 23km sem začutil da je skupina prehitra, zato sem tekel nekaj metrov za skupino. Vedel sem, da je do cilja še dolga pot in da prihaja težji del od 25km do 30km. Na 23,5km sem spustil skupino in nadaljeval sam svoj tempo. Kasneje vidim v skupini pred sabo, še enega tekača ki odstopi. Skupina se je razbila, ostala sta samo še en tekač in kenijski narekovalec tempa.
Na 25km obrnemo zopet proti reki. Počutje je slabo. Tempo mi je padel. Veter piha v prsa. Čez nekaj km pridem na vzpon na most. Gledalci so zelo glasni. Jaz pa nimam moči. Počasi tečem v klanec saj si ne želim, da bi me še bolj zdelal. Že razmišljam o tem, da sam v drugi polovici in ob vetru ne bom zmogel teči tako hitro kot prvo polovico. Negativne misli, (lahko bi jim rekel tudi objektivne misli) so tekačev največji nasprotnik.
Gledalci ob progi me glasno spodbujajo in vpijejo PRIMOŽ, PRIMOŽ, GO PRIMOŽ! Nisem vedel, da je ime Primož tako popularno na Nizozemskem. Najbrž vsi poznajo Primoža Rogljiča in je prav on zaslužen, da so vsi glasno klicali moje ime. Ne gledam več na uro. Samo tečem do cilja. Želim si samo končati maraton in priti do cilja. Po 30km je okoli jezera malo lažje. A še vedno me obkrožajo negativne misli, saj vem da ne bom dosegel zastavljenega cilja. Na 32km me prehiti en tekač, skušam mu slediti a ne morem. Na 36km ga zopet zagledam in približujem se mu. Tempo, ki ga je navijal prej ga je čisto zdelal. Dobro da imam toliko izkušenj, da vem kako je treba teči. Na 39km glasna glasba in glasno navijanje, noge so težke. Samo tečem proti cilju. Na 41km sem se zopet dvignil tempo. Samo še en km. Vem, da mi bo uspelo končati maraton. Finiširam a nimam pravega finiša. V cilju sem z 2:15:36. Sploh ni tako slabo glede na to kako počasi sem tekel v drugi polovici. Ponosen sem, da sem vztrajal in prišel do cilja.
Drugič bo bolje. Vem, da sem sposoben več in to bom dokazal.
