To so že moje 5. priprave v Keniji, kjer se res dobro počutim. Razmere za tek in trening so res dobre. Ne samo temperatura, ki je zelo ugodna, tudi dolžina dneva, sonce, hrana, vitamini prispevajo k temu, da se počutiš dobro. Višina 2400m nad morjem je visoka in zahteva ustrezno previdnost pri treningu. Na začetku je težko. Spi se slabo. V vsak klanec si zadihan, kot da nisi še nikoli tekel. Ravnine tukaj praktično ni. Res da klanci niso dolgi, je. pa pokrajina zelo razgibana in lepa. Uživam v vsakem teku. Res se že domač tukaj.
Stvari tukaj potekajo drugače in moraš se nekako navaditi na Afriške razmere, saj pri njih čas teče drugače in imajo druge navade kot mi. Veliko več se smejijo in zabavajo kot mi. Znajo bolj uživati življenje. Po eni strani so ležerni in pri njih vse dolgo traja, a po drugi strani so izredno delavni, trdoživi in neizprosni borci. Borijo se kot da gre za njihovo življenje. Saj je veliko stvari v njihovem življenju tako kot v naravi, kjer velja princip večjega, hitrejšega in prvega. Podobno kot v atletiki.
V Kenijo prihaja ogromno atletov, katere ponese tekaška evforija, ki je tukaj vidna na vsakem koraku. Pretežki treningi in prevelika intenzivnost, sčasoma pokoplje marsikaterega navdušenega tekača. Potrebna je previdnost in poznavanje samega sebe, kar nam nekaterim atletom, ki se z leti vračamo v ta center tudi uspeva. S premišljenim in ravno prav težkim delom smo svoje rezultate izboljšali in znali izkoristiti prednost višinskega treninga.
Tokrat je v kampu izdatnejša slovenska udeležba, saj je poleg mene tukaj tudi Karin Gošek, ki trenira tukaj z najboljšo hrvaško maratonko Bojano Bjelac ter Nejo Kršinar in Lauro Blatnik Guzelj.
Vreme je letos malo čudno. V začetku je bilo sončno. Zadnji teden, pa smo imeli vsak dan dež, kar je zelo nenavadno za Kenijo in mesec januar, ko ponavadi sploh ne dežuje. Kljub vsemu se da trenirati, saj je le redko trening oviral dež, pa tudi nekaj več cest je asfaltiranih, kjer se da trenirati tudi po dežju. V kolikor je več dežja kolovozi postanejo blatni. Na copate pa se začne nabirati zemlja, saj so poti večinoma iz zemlje. Peska tukaj ne poznajo. Na večje ceste navozijo kamenje, zaradi česar pa so poti tudi zelo neravne.
V dveh tednih mi je uspelo sestaviti kar nekaj dobrih treningov in povezati nekaj težkih treningov. Počasi prihajam nazaj. Občasno še malo čutim levo operirano petnico, zlasti zaradi tega ker nenehno povečujem obremenitev. Zlasti po zelo hitrih treningih v zelo direktnih copatih in po zelo dolgih dolžinah. Kljub temu se situacija izboljšuje in nimam težav, da bi moral kaj izpustiti ali ne narediti zaradi bolečine.
Izgubil sem še kakšen kilogram in telo se dobro odziva. Zelo sem vesel, da se ne počutim utrujenega ali da me zateguje mišice. Trudim se da bi izenačil moč leve in desnega gležnja, vendar še ni 100% enake moči v obeh nogah. To nameravam v naslednjih tednih še izboljšati, da ne bo poškodb.
