Po dolgih letih sem se vrnil na tekaški praznik v Radence. Na najstarejši slovenski maraton, katerega organizirajo že 41. let. Zadovoljen sem, da sem znova postal državni prvak v polmaratonu, lani namreč v Ljubljani na Ljubljanskem maratonu nisem mogel nastopiti, saj sem imel poškodbo.

Na polmaraton se nisem posebej pripravljal šele konec aprila po tem ko sem zvedel, da ne bom tekel Boston maratona sem se odločil za nastop. Počutje v dnevih pred maratonom ni bilo pravo. Nisem se mogel spočiti. Bil sem nenehno utrujen. Tudi po dnevu počitka so bil noge težke.

Na štartu sem se odločil da bom šel s Kenijci zgubiti pač nimam kaj. Zato smo začeli zelo hitro. Bilo je zelo hitro (čeprav se mi ni tako zdelo). Prvi km je bil pod tremi minutami in prvi km ni ravno najbolj hiter. Postavil sem se za njih in delovali so zelo živčno, ker sem tekel z njimi. Na 3km smo imeli čas 9:06. Jaz sem se dobro počutil. Prišli smo do vodne postaje in eden od njih je pospešil. Sledil sem. Letelo je 2:50min/km, držal sem kakih 500m in začel sem malo popuščati. Šlo je prehitro, a vedel sem da tudi oni ne zmorejo tega tempa. A rekel sem si treba bo priti to še do konca. Upočasnil sem malo, a imel sem hitre noge, začel sem se slabše počutiti. Ostal sem sam, začel sem globoko dihati, postajalo je vroče, pihati je začel “za Radence značilen” terminčen veter, ki sicer ni zelo močan, a ni prijeten. Že na 8km sem bil pečen. Moral sem upočasniti. Noge so bile težke, dihal sem, ni šlo. Bil sem zopet na meji odstopa. Podobno kot v Pragi. Prehiter začetek me je začel pokopavati. Na 10km sem si rekel: “Nisi še na polovici proge”. Bil sem popolnoma pečen in skuhan. Čutil sem kako sonce (prvo po obilnem deževju in poplavah v Pomurju) dviguje vlago. Boril sem se sam s sabo. Gledal sem nazaj. Bil sem v velikem vodstvu, a v bistvu nisem več mogel teči. Dobesedno sem se ustavil. Tekel sem okrog 3 min 20 sekund na kilometer. Začutil sem krč v mečni mišici. Upočasnil sem. Na 15km sem si rekel: “Samo da končaš” Če boš končal boš zmagal. Ne bodo te ujeli” Trpel sem vse do cilja. Eden najtežjih polmaratov. Najbrž sem za ta naslov najbolj garal. Bilo mi je res težko in verjetno ne bom tega nikoli pozabil. Nekaj defintivno ni bilo ok z mano te dni. Noge na začetku so sicer bile sveže in hitre, a to kar se je zgodilo kasneje ni bilo normalno zame.
Rezultat ni omembe vreden, a kljub vsemu na državnih prvenstvih se teče na uvrstitev in ne toliko na čas.
V Radencih sem tekel dva maratona in sicer leta 2006, ko sem še kot neznani tekač zasedel 2. mesto na državnem prvenstvu v maratonu z 2:43:33 le za 49 sekund za 1. mestom ter leta 2010, ko sem prvič postal državni prvak v maratonu z 2:25:26.
Sedaj upam, da se bom dobro regeneriral, saj bom 3.6.2023 nastopil na Evropskem pokalu na 10.000m v kraju Pàce v Franciji, kjer sem nastopil tudi lani.
REZULTATI
- PRIMOŽ KOBE – AK KRKA – 1:08:12
- JANEZ MULEJ – (AK RADOVLJICA – 1;11:08)
- PRIMOŽ PORENTA – 1:11:39
- BLAŽ OREŠNIK – 1:11:53
https://www.timingljubljana.si/rezultati.aspx?idTekme=5277&tip=B&disc=21M&embed=