23. LJUBLJANSKI MARATON 2019

Uspešen nastop na Ljubljanskem maratonu je bila moja želja.

Ljubljanski maraton (42km) je bil letos v mojih načrtih od samega začetka sezone. V meni je bila velika želja, da doma pred domačimi navijači odtečem en dober in hiter maraton. A nastop je prekrižala poškodba, in premoran sem bil odpovedati nastop v maratonu. 

Od septembra nisem treniral. Opravil sem le nekaj tekov z mojo tekaško skupino FIT KLUB  . Z organizacijo Novomeškega 1/2 maratona sem bil tako zaposlen, da nisem utegnil tudi razmišljati o tem, da ne tečem. Priznam, ker sem vedel, da sem poškodovan na novomeškem 1/2 maratonu nisem nastopil tudi zaradi tega.

Obiskal sem mojega ortopeda dr. Drobniča, kateri mi je svetoval operacijo, ki bi popolnoma odstranila vzrok. Brez operacije bi namreč še lahko tekel, treniral, hladil, delal terapije in stanje bi se izboljšalo, a ob večjih naporih bi bilo zopet slabše. In tega sem se najbolj bal. Da te ustavi takrat, ko si v rezultat vložil res veliko truda, napora in odrekanja. To je res najtežje in čez to sem šel že velikokrat. Nisem si želel, da se to ponovi. Zato sem se kaj kmalu odločil za operacijo. Določila sva datum v sredini novembra. Na ta način bi preko zime okreval in se spomladi vrnil v trening.

Drznil sem si nastopiti na Ljubljanskem maratonu.

Na 5km sem bil dokaj suveren. A vidi se kako priistajam na peto, zaradi podložene pete v tekaškem copatu, ki mi razbremenjuje obremenitev na ahilovo tetivo.

V tekaški evforiji pred Ljubljanskim maratonom sem bil odločen, da na Ljubljanskem maratonu vsaj sodelujem. Želel sem biti del tega. Komentiranje Ljubljanskega maratona je bilo zabavno, a v tem nisem užival iz samo enega razloga. Raje bi bil na cesti v vlogi tekmovalca. Ker sem bil prepričan, da lahko pretečem vsaj 10km, sem se prijavil na 10km GARMIN TEK. Garmin je tudi moj spoznor. Namreč prepričan sem bil, da bom vsaj 33 minut spravil skupaj. Burza se bo vnela, in me nekaj časa bolela, a to bi bilo vredno tvegati v kolikor ne bo hujših posledic.

Pisal sem Ljubljanskemu maratonu, da sem se odločil nastopiti na 10km. Številk zame je zmanjkalo. Dva tedna in pol pred maratonom sem bil prepozen. Pisal sem jim nazaj, da si res želim nastopiti in da je moj nastop dober za vse, ter da bi se dalo nekako stvar urediti, saj sta še dva tedna. Žal je bil odgovor enak. Bil sem jezen. Napisal sem jim nazaj, da razumem njihovo odločitev in da bom kupil številko na črnem trgu in da ne bom tiho če me bodo vprašali zakaj mi na številki piše drugo ime.

Iz omare sem potegnil moj stari ASICS DS RACER, ki je imel že razrezano desno peto. Razrezal sem še levo. Kar smejalo se mi je. Sedaj bodo copati identični. Izrezal sem malo drugače, saj sem imel z izrezovanjem copat že veliko izkušenj. Občutek je bil dober. Naredil sem nekaj tekov in čas je bil da naredim en pravi trening. “Energije sem imel dovolj, počutil sem se super. Naredil sem 6x1000m na stadionu. Lahko bi jih naredil več, a hotel sem stestirati nogo. Vedel sem, da bo naslednji dan slabše, a koliko? Naslednji dan je bila noga vneta, a ne spet tako. Lahko sem hodil. Hladil sem burzo in čez štiri dni sem sklenil narediti še en trening. 

Naredil sem fartlek z zelo kratko pavzo in dolgimi odseki teka. Mislim, da 8×3/1.  Z ogrevanjem je bilo vse skupaj malo čez 10 kilometrov. Občutki dobri, a ni bilo moči proti koncu, pulz je bil visok, dihal sem, a nekako sem vrtel 3:10-3:15min/km. Tekel sem v navadnih copatih in vedel sem da imam še nekaj rezerve. Naslednji dan je bila burza vneta, hladil sem, a noga je bila zadebeljena. Naslednje dva dni sem hodil v natikačih, da sem preprečil drgnenjen burze in nadaljno vnemanje. A čez tri dni sem lažej hodil in odločil sem se nastopiti.

Ko si z drugim mestom zelo zadovoljen

Nisem se pretirano ogreval, čeprav sem pretekel skoraj 4km. Tekel sem zelo počasi z mojimi tekači. Na štartu nisem bil živčen. Na štart sem prišel pozno. Stali smo dolgo na mestu. Štarter župan g. Jankovič je štartal prehitro in brez odštevanja, zdelo se je kot da je sprožil štartno pištolo nenamenoma. Skupina The Stroj se je na odru še dvigala in tekli smo tik pod njimi. Malenkost smo se morali skloniti, da je šlo pod. Kljub vsemu je vse potekalo ok. Opazil sem, da smo začeli zelo hitro. Nič pretreslivega. Pričakoval sem. A mislil sem da se bomo kmalu po štartu umirili. Pogledal sem na uro 2:45. Normalno! Spuščam tekače predse. Sem na cca 10 mestu. Zdi se mi da tečemo izredno hitro. Pogledam na uro 2:45. Ni čudno. Hitrosti res nimam. Upočasnim.  Sem na 15. mestu. Čez nekaj časa začnejo upočasnjevati tudi ostali. Tisti najbolj zaletavi, a najmanj pripravljeni. Pri Bavarskem dvoru. Nadaljujem v svoje tempu cca 3:05. Vidim, da nekatere dohitevam in prehitevam,  a sem še vedno na cca 11. mestu. Prvi kilometer 3:01min/km. Prehitro zame. Treba bo bolj počasi. A tečem pribljižno enako hitro. Pri Gospodarskem razstavišču malo potegnem, da se prilepim za rep skupine. Sem na 5.  mestu. 3:05min/km. Malo prehitro. Upočasnijo, kar mi ugaja in vem, da hitreje ne morem teči. Vodilni Jan Kokalj je daleč v ospredju. Začel je hitro. Mogoče celo prehitro. Na 2km sem na 3. mestu. Tečeta mi prepočasi, zato se odločim narekovati tempo. Tečemo 3:15min/km a to mi je prepočasi. Navijem na 3:10min/km in počasi se oddaljim. Vmes razmišljam, zakaj se nisem raje prepustil udobnemu spremljanju tempa v zavetrju. Zakaj sem šel naprej in se moram sedaj tako truditi. Lažje bi bilo z njima opraviti proti koncu. Vedel sem, da je Jan Kokalj zame danes nedosegljiv, saj ima  preveč hitrosti iz steze, katera se ne more kosati z mojo staro zalogo vzdržljivosti. Zato sem opustil pomisleke, da bi ga lovil. Navzsezadnje ni bil daleč od mene. Na 5km sem že čutil utrujenost. Nisem bil navajen teh tempov in obremenitev. Nogo sem le malo čutil. Tehnično sem bil slab, saj je bila obutev spremenjena in pristjal sem bolj na peto, zato sem malo popuščal v tempu. Bal sem se tudi odstopa. Težko je tekmovati, ko nisi pripravljen. Veliko lažje je tekmovati, ko si pripravljen. Takrat veš kaj lahko od telesa pričakuješ . Tokrat pa mi je telo dalo nek zlagan občutek, da sem močen in sposoben, a hkrati težek in neekonomičen, zato me je ves čas spraševalo, kaj ko bi šel malo počasneje, kaj ko bi odnehal. Počutil sem se malo kot začetnik, ki ni vajen napora. A glava je moja najmočnejša mišica. Poslušal sem spodbude iza ceste. Navijanje na LM se je res popravilo. Tudi veliko ljudi me pozna. Zato sem njihove spodbude jemal, kot skrivnostne napoje, ki me ženejo proti cilju. Potem se si dejal samo še 3 km. Daj! Zmoreš to! Dohitevaš ga. In res dohjiteval sem Jana Kokalja, hkrati pa sem še vedno čutil tretje uvrščenega. Dodal sem. Začel sem ga dohitevati. Na Bavarskem dvoru je bilo nepopisno bučno. Začel sem podaljšan šprint. Kislilo me je. A nisem odnehal. Šlo je na silo. V cilj sem prispel 15 sekund za Janom, a to me ni razžalostilo. Tekel sem 32:05 brez pravega treninga. Bil sem izredno vesel in zadovoljen! To je dober obet. Koliko sem sposoben če bi ves čas treniral. Moje sposobnosti so veliko večje. To je dober obet.

REZULTATI