LJUBLJANSKI MARATON

Kar nekaj dni je minilo, da sem lahko napisal ta zapis. Namreč takoj po Ljubljanskem maratonu sem se odpravil na priprave v Kenijo. Priprave na dolgo potovanje pa so zahtevne, dan danes moraš imeti za potovanj kup dokumentov in to je kar vzelo nekaj časa in energije. Pot je bila dolga in naporna. Zato sem se komaj danes spravil k računalniku in zapisal nekaj vtisov.

Kot sem že medijem povedal, se vesel da je bil letos zopet organiziran Ljubljanski maraton. Namreč to je vodilo teka v Sloveniji. Pri nas v Novem mestu se sicer zelo trudimo s polmaratonom, a nikoli ne bomo na ravni Ljubljanskega maratona, ki mora biti vodilo in tekaški praznik Slovenije.

Moji cilji na Ljubljanskem maratonu so bili povezani z dobrim trening nastopom in preizkusom svojih trenutnih sposobnosti. Namreč kot ste lahko prebrali v mojem prejšnji objavi http://www.primozkobe.com/tekmovanja/po-koroni/ sem imel tekaško izredno slab september in nekako se sedaj vračam v trening. Za branjenje nastopa na državnem prvenstvu v maratonu se nisem odločil zaradi načrtovanega maratona v Valenciji, ki ga bom tekel 5.12.2021. Poleg tega bi bil nastop v maratonu po tako slabem mesecu septembru blamaža.

ŠTART

Pri Nami po cca 400m je bila prednost izredno velika

Letos smo na Ljubljanskem maratonu doživeli dokaj nenavaden štart. Po Slovenski himni, ki je bila sicer predvajana zelo potiho (organizatorji se trudijo po najboljših močeh – takšne napake se zgodijo in ne smemo jih obsojati) je napovedovalec dejal: “Do štarta nas loči še pet sekund!”. Sam sem dal roko na uro in se pripravil na štart. Pištola je počila. Štartal pa sem samo jaz?!! Takoj sem pomislil, da sem štartal prehitro. A pomislil sem: “Saj je pištola počila.” Zato sem nadaljeval v svojem tempu. Noge sem imel hitre, saj sem v sredo delal kar hitre 400-tke. Skušal sem zmanjšati tempo spustil sem na 3:10 min/km in počasi odtekel klanček pri Gospodarskem razstavišču. Čakal sem naprej in pogledoval nazaj, a skupina je bila zelo daleč za menoj.

Foto: Kališče

Odločil sem se nadaljevati zastavljeni tempo. Pri stadionu v Bežigradu sem že dohitel tekače na 10km, ki so me zelo spodbujali. Presenečen sem bil nad njihovimi odzivi, saj so tudi oni tekli (očitno precej težje kot jaz) – očitno niso Ljubljanskega maratona vzeli tako resno kot jaz 😁. Po Dunajski je letelo. Zelo rad tečem po tej cesti. Res se lahko sprostiš na njej. Pri Ruskem carju, je bila že večja gužva. K sreči sta policijsko vozilo in policist na motorju naredila pot da sem lahko nemoteno tekel. Do Drenikove ceste sem se odično počutil, nato je sledil malo težji del skozi industijsko cono Šiška, kjer mi je tempo malo padel. Je pa res, da se ta del malo dviga in težko je sam narekovati tempo. V Podutiku in skozi tržnico v Kosezah sem se malo spočil in začel uživati v tekmi. Gledalci so me bučno spodbujali in mahal sem jim nazaj. Ljubljančani so pogrešali tekače na ulicah. Dobil sem veliko njihove pozitivne energije. Skozi mostec je bil najtežji del proge in tukaj sem nekako začutil težke noge.

Namreč pred tekmo sem kar dobro treniral in dvignil kilometražo. Po 12km pa se je to poznalo. Ni bilo svežine, da bi držal tempo. Kljub vsemu sem nekako prišel k sebi do Brda. Čutil sem, da se mi tehnika razpada. Da tako je, ko nisi dobro pripravljen. Ni mogoče obdržati efektivne tehnike teka, ki je najbolj racionalna in hitra. Mišice ne zdržijo naporov in tehnika postane bolj ekonomična, a tudi bolj počasna. Gledam nazaj, a ni nikogar skoraj kilometer nazaj.


PRIDRUŽI SE MI NA TEKAŠEKM KAMPU V KENIJI – VEČ…


Po cesti na Brdo in v Rožni dolini odzdravljam gledalcem in začnem uživati v tekmi. Ker vem, da nisem sposoben vrhunskega rezultata tečem v coni udobja. A kaj kmalu ugotovim, da si želim časa pod 1:07. Kako lepo bi bilo če bi bila v rezultatu 6ka – se pravi 1:06:xx. Zato pospešim in se borim, da dvignem tempo, Na Tržaški me malo narobe usmerijo, zgubim nekaj sekund nato pa nadaljujem in dvigujem tempo. Mimo filozofske fakultete divgnem tempo na 3:00. Pri baru Semafor me že pobira, a še dvigam tempo. Želim si pod 1:07. V cilj tečem in čutim koleno, ki mi nagaja že vso poletje. V cilju sem s časom 1:07:02. Uživam v trenutku.

Foto: siol.net

Mislim si. Ni slabo za dva tedna treninga na mesec pavze. Da v septembru sem pretekel le 140km in vse zelo počasi. Srečen sem.

Foto: siol.net

Če sedaj analiziram je rezultat ok. Sicer me ne bi zadovoljil, a glede na okoliščine je ok. Sposoben sem mnogo več. Aprila, ko sem tekel maraton v Sieni sem tekel dvakrat hitrejši čas. A to je le dober trening za naprej. Velja pravilo, da se ne ubij na treningu, če hočeš dobro trenirati naprej.

Sedaj sem na pripravah v Keniji, kjer se bom skušal čim bolje pripraviti na maraton v Valenciji. Žal mi zmanjkuje časa s pripravami, saj meseca septembra ne bo mogoče nadomestiti. A delam vse, kar je v moji moči, da ostanem osredotočen na trening in gledam na to kako bi napredoval. Nisem še vsega pokazal, kar lahko. Nikomur drugemu se ne rabim dokazovat, kot le samemu sebi. Sam sebi sem si največja konkurenca in izziv. Kljub temu, da delam trdo zelo uživam v tem. Vsak korak mora biti užitek. A ne dobesedno. Danes npr. sem vesel, da sem preživel težek trening. Trdo delo ni čisto užitek, a pot je prava. Ta pot je izredno trda in naporna. Ne zmorejo jo vsak. Trpeti ni lahko in to ne zmore vsak. Ta pot me osrečuje in to je najbolj pomembno.

Foto: Peter Kastelic

Za naslednje leto imam normo za nastop v maratonu na Evropskem prvenstvu v atletiki, ki bo 15.8.2022 v Münchnu. Spomladi bom odtekel en hiter maraton, kjer želim teči osebni rekord v maratonu. Potihem si želim državnega rekorda in norme za Svetovno prvenstvo v Oregonu. A to je še daleč. Korak po korak.

Moj edini sponzor, kateremu se zelo zahvaljujem.. V kolikor poznaš koga, ki bi mi pomagal na moji poti mi piši!