|
TEK |
|
“Life is nothing without sport” |
|
WWW.PRIMOZKOBE.COM |
|
18.10.2010 TORINSKI MARATON 2:17:56
|
|
Torinski maraton štejem za svoj prvi »veliki maraton« če odštejem Evropsko prvenstvo v Barceloni. Prvič sem se velikega maratona udeležil kot povabljeni tekmovalec. Sezona je bila dolga, mogoče že celo predolga. Zaradi evropskega prvenstva smo tudi poleti delali brez predaha. V formo sem prišel že konec septembra in zelo težko je bilo to formo držati do Torina. Že v Ljubljani sem čutil, da sem na vrhuncu. V teh treh tednih po ljubljanskem polmaratonu sem čutil, da se mi telo upira in da želi počitek. Težko sem treniral. Prepričeval sem sebe in svojo glavo, da je vse samo v moji glavi in da se morajo še vsa odrekanja, napori, vložene ure, utrujenost in vztrajnost poplačati. V četrtek pred Torinom sem začutil, da je z mano nekaj narobe. Pričel sem kihati, iz nosa mi je curelo, pekle so me oči. »Ohhhhh ne! Samo da ne zbolim pred maratonom«. Hitro odpovem vse aktivnosti, povečam dozo C Vitamina in v posteljo. Izpustim trening in počivam cel dan. K sreči je bilo v petek bolje, vendar sem zvečer v Torinu zopet kihal smrkal in pekle so me oči. Hitro sem šel v posteljo in v soboto sem bil boljši. Zadnji čas! V soboto: tiskovne konference, krajši trening, tehnični sestanek z organizatorji glede maratona in srečanje s svojimi navijači. Prišla sta kar dva kombija navijačev. Hvala jim za podporo. Res nisem pričakoval! Nedelja. Ob 5.00 pokonci. Na zajtrk, v avtobus in na štart v Call room. Zelo pomemben mi je bil občutek na ogrevanju. Noge so bile lahke in vedel sem, da bo rezultat dober. Na štartu že zmešnjava. Tipično italijansko. Nikjer prostora da bi naredil nekaj stopnjevanj, dobro da sem jih naredil že na ogrevanju. Pok pištole. Iščem primerno pozicijo, pazim da ne začnem prehitro in gledam »koga bom prijel«. S Tonetom sva zadnja v prvi skupini. Prvi km 3:05. prehitro, vendar otročje lahko. Pulza niti 160. Streznim se in se odločim da počasi spustim skupino. Naprej pride Tone. Dogovorila sva se namreč da se bova menjala v narekovanju tempa vsak 1 km. Na 3km že prvi moji navijači. Z lahkoto drživa tempo. Proga je ravna. Do 10km drživa dogovorjeni tempo, kljub temu da proga ni najbolj ravninska. Po 10km se je proga začela počasi vzpenjati. Težje drživa načrtovani ritem. Poskušava loviti načrtovani tempo a počasi izgubljava dragocene sekunde. Proga je čedalje težja. Polno menjav rimta. Na 18km Tone pravi da ne more več menjati z mano. Ostanem spredaj. Mislil sem, da bo to samo nekaj kilometrov. Na 23 poskuša Tone narekovati tempo, a je prepočasen. Polovico maratona sva imela 45 sekund prepočasno. Pohodim plin in grem v svojem tempu v klanec. Proga se začne vpenajti na 23km. Od 24 do 28km pa se res konstantno vzpenja po 20-25 višinskih metrov. Narekujem dober tempo in Tone mi komaj sledi. V ozadnju slišim svojega navijača Lopeza, ki mi govori znano frazo iz New Yorka: »looking good«. Slišim Toneta kako sopiha za mano. Ohranjam njemu prijazen tempo. Na vrhu klanca mi spremljajoči policist na motorju z roko pokaže, da je sedaj ravnina. A vedel sem da se proga tudi po 29km malenkost dviguje. In res na 30km prvič vidim dolino. Končno. Kar »fajn smo nabijali podplate« v dolino. Težko je bilo in težko sem razvijal hitrost, saj sem čutil pretečeni klanec. Še kar narekujem tempo. Na čelu sem bil več kot pol maratona. Na 33km pride Tone v ospredje. Kot kaže je prišel k sebi. Spet se boriva skupaj. Pulz imam nizek, vendar je težko. Ne morem hitreje. Ura nama ne dela v prid, saj so kljub naporu kilometri nad željenih 3:13min/km. Ne pridobivava ampak izgubljava. Na 35km sva 35 sekund nad normo. Vedel sem, da je bila prepočasna polovica znak, da ne bova proge zmogla v željenih 2:16. To mi v glavi dela drugačen motivacijski plan. Želim teči čimbolje, vendar ne dajem tistih 120% ki sem jih imel v rezervi v primeru, da bi se borila za normo za svetovno prvenstvo. Poleg tega vem, da bom moral spomladi zopet teči normo, če bom želel na OI. Trener in navijači na kolesih naju vzpodbujajo, zato stopnjujeva tempo. Govorim si potrpi malo, da ti bo trud, ki si ga vložil poplačan. Prišla sva zopet na 3:15min/km. Občutkov od 30km pa do cilja se ne da opisati z besedami. Preposto greš pa čeprav ne moreš. Bolečina se stopnjuje! Čedalje bolj ne moreš, a ti greš čedalje hitreje. Na 40km 3:12. 41 km 3:10. Tone v trenutku moje nepazljivosti (šel sem malenkost v napačno smer) pospeši in pridobi 5m. Skušam priklopiti. Ne gre. Držim razdaljo, ki pa je ne morem več uloviti. Sprijaznim se da bom držal razdaljo. »Samo tako do cilja« si govorim. Čutim, da sem »kisel«. Ne gre več hitreje. Vidim cilj. Malenkost izgubljam. Kljub temu sem vesel da bo pod 2:18. V cilju sem! 2:17:55 (ne vem kje so dobili še ostale dve sekunde). Srečen sem. Čestitam Tonetu. Kljub temu sva vesela, saj sva krepko popravila rekorde. Tone za okoli 4 min in pol jaz pa za sedem minut in pol. Veselica. Preoblečem se in obiščejo me moji navijači. Zaskrbljeni so, če sem padel med tekom. Potem se spomnim, da mi je na 38km počil gel. Kolikor ga je bilo v rokah sem stačil v usta. Okoli ust sem bil ves od gela. Gel je bil rdeče barve. Nazdravlja se s cvičkom in poje slovenska frajtonerca na Grajskem trgu v Torinu. Trud je poplačan. Nisem razočaran, ker nisem tekel norme pod 2:17. Nasprotno VESEL SEM. Vem, da je bila proga težka in da bi lahko na ravninski progi tekel pod 2:17. Vem da imam še rezerve. Če sem popravil svoj rezultat od maja za sedem minut in pol, bom tudi drugo leto tekel to minuto hitreje. Obljubim! http://www.siol.net/sportal/atletika/2010/11/slovenski_maratonci_odlicni_v_torinu.aspx |