“ROJEN ZA TEK” 

WWW.PRIMOZKOBE.COM

11.4.2011

OSEBNI REKORD V MARATONU, NORMA ZA SP IN OI

Klinki za rezultate

Uspelo mi je! Malo kdo je verjel pred nekaj leti, ko sem začel govoriti o tem, da lahko tečem normo za olimpijske igre, da mi bo uspelo. Sam sem ves čas verjel, da lahko tečem tako hitro. Zanimivo je bilo, ko sem na občnem zboru pred slabim mesecem prekinil predsednika AK KRKA Maria Mohoroviča,  ko je predstavljal cilje pred prihajajočo sezono v katerih ni bilo nastopa na svetovnem prvenstvu (SP) v Daeguuju. Moj glavni cilj je bil nastop na svetovnem prvenstvu v atletiki v maratonu. V smehu je dejal, da ni nič zato, ker če so cilji preseženi je še bolje. Skratka uresničila se mi je velika želja in iz mojih ramen se je odvalil velik kamen. Namreč ta rezultat je potrditev, da delam prav in da se še bolj posvetim teku v naslednjih letih.

 

Veliko vas me je vprašalo: »Kako je bilo?«  » Razmeroma lahko« sem jim odgovarjal. Psihično sem bil pripravljen na največje napore. Če še enkrat pomislim je bilo daleč od tega da je bilo lahko, vendar ni bilo trenutka ko bi se matral in bil bitke s sabo.

V začetku sem se skrival v ozadju. Tone Kosmačje začel razmeroma hitro, jaz pa sem se skušal skiti v skupini, saj je pihal kar močan veter v prsa. Že v prvem kilometru sem ga moral loviti,  saj se je skupina začela trgati, jaz pa sem ostajal v ozadju. Ko sem ga ujel smo se gledali kdo bo katerega prijel (ustvarjale so se skupine tekačev, ki tečejo skupaj). Nekaj metrov pred nami se je pojavil mali brazilec Souza, kateremu smo se zalimali za hrbet. Ni mu bilo všeč zato je pospešil. 2km je bil prehiter 2:58, vendar mi še vedno v njegovem zavetrju. Na vsak način se nas je hotel znebiti, zato je vijugal levo desno. Tekel je po zunanji liniji ovinkov, vendar se nismo zmedli. Počasi je popuščal v tempu tako, da nam je narekoval malenkost prehiter ritem. Nisem bil v skrbeh, saj je bil pulz relativno nizek, dihal skoraj nisem, noge pa so se obračale brez težav. Žrtev tega hitrega tempa na začetku je bil Robert Kotnik, ki je začutil da je prehitro in je nadaljeval v svojem ritmu. Mimo naj u s Tonetom pa so na kolesih švigali fotograf Boštjan Pucelj, snemalec in moj »suport« Joaquin Lopez ter trener Roman Kejžar. Vsi so imeli na kolesih pripete doma narejene tablice z logotipom milanskega maratona in napisi COACH in PRESS, da ni bilo težav z redarji. Tako smo jih imeli ves čas ob sebi in smo bili ves čas na tekočem.

10km smo pretekli v 31:34 kar je bilo že minuto nad planom za pod 2:17. Do 15km nam je brazilec še narekoval oster tempo, potem pa se je umiril in nadaljeval nekoliko počasneje. Občutek sem imel, da gremo celo nekoliko prepočasi, vendar sem hranil moči za pozneje. Užival sem v teku in opazoval celo okolico. Polovičko smo pretekli v 1:07:09 imeli smo lepo zalogo prednosti. Malemu brazilec je zmogel še do 23 potem pa čisto popustil, kasneje sem slišal, da je odstopil.  Z Tonetom sva se začela izmenjavati v narekovanju tempa. Noge so postajale utrujene. Nekje do 30km sva še ostajala v načrtovanem tempu ali kakšno sekundo pod. Sledilo je nekaj km po razgibanem terenu in kockah in časi so se poslabšali. Bilo je vroče, na trenutke je tudi zelo močno pihalo. Pijte je bilo zelo pomembno, zato smo pili na vsaki postaji na ostalih pa smo se polivali z vodo. Vročino je omilila senca, saj smo tekli v centru mesta, kjer je bilo dovolj sence dreves in od zgradb. Na 33km sva se s Tonetom zmenila da bova šla skupaj v cilj, zato sva složno nadlajevala. Roman nama ni dovoli teči prehitro, saj se je bal da bi nas lahko »odrezalo« in ne bi bilo nič z normo. Govoril je: » imamo prednost več kot ene minute, nadaljujta v takem tempu ne hitreje. Rezultat imata v žepu. Samo do cilja s takih tempom«. In res smo nadaljevali tako. Sam sem se počutil izjemno dobro. Na 37km sem razmišljal, da bi spremenil tempo in šel v svojem ritmu do cilja, vendar dogovor je dogovor. Norma je prvo. Rekorde bomo postavljali na drugem maratonu. Na 40 km sva močno pospešila saj nas je najina ekipa nagovarjala naj ujamemo črnega afriškega tekača pred nami. Nekje na 41km in pol sva ga ujela. Prehitela sva ga z zelo hitrim tempom. Odvrnil je nazaj s še hitrejšim. Nato je Roman zavpil: » Sedaj naj gre kdor lahko do konca. Treba ga je prehitet. Mesto in denarna nagrada je v igri. Pospešil sem da se je kar zakadilo in noben mi ni mogel več slediti do colja.. Pred Tonetom, ki je tudi uspel prehiteti Kenijca sem nabral 5 sekund prednsoti. Takoj v cilju sem se mu opravičil. Vendar mi ni zameril, in je razumel. Oba sva se čisto izmučena veselila osvojene norme in novih osebnih rekordov.

Fotografije: Boštjan Pucelj