NOV OSEBNI REKORD 2:13:36 NA MARATONU V SIENNI

Zmaga z grenkim priokusom bi lahko rekel. Zelo sem vesel novega osebnega rekorda in drugega najhitrejšega rezultata v maratonu v slovenski zgodovini. A žal pogoji niso dovoljevali hitrejšega časa ter željene Olimpijske norme, ki je 2:11:30 in s katero bi moral podreti tudi državni rekord 2:11:50 Romana Kejžarja.

Ker je večina mestnih maratonov odpovedanih so v lovu za Olimpijjskimi normami za atlete na letališču Ampugnano pri Sienni pripravili maraton. Proga je bila speljana po letališki stezi. Najprej smo morali preteči dva kroga po 1km nato pa še 8 velikih krogov dolgih nekaj več kot 5km.

Vremenska napoveda za dan tekmovanja ni bila dobra. Dež in veter. Organizatorji so štart prestavili za pol ure na 8:00 uro zjutraj. Dež je malo ponehal a pihal je dokaj močan veter. Predvidenih je bilo več skupin s tempo tekači. Sam sem imel namen štartati s skupino za 2:11:30, a kmalu po štartu sem ugotovil, da skupine ni. Bila je le velika skupina za 2:10 v kateri sem tekel 4km in skupina za 2:13. Vedel sem, da bi lahko tek s skupino za polmaraton 1:05 lahko pomenil prehiter začetek in tudi odstop, zato sem raje tekel s skupino 2:13, ki je tekla v začetku od 3:03 -3:06min/km kar pomeni, da bi zadostovalo za čas okoli 2:11:30. Počutil sem se zelo dobro in varčeval moči v skupini. Po 17km je tempo v skupini padel. Naslednjih krog smo tekli počasneje. Na 22km je odstopil še narekovalec tempa, tako da sem ostal sam z dvema italijanskima tekačema. Tempo je padal in moral sem narekovati tempo. Pulz mi je začel rasti, saj je bil bolj z vetrom zelo zahteven. K sreči so nekaj menjav naredili tudi Italijani. Zadnji krog sem vlekel sam, italijana sem dobro navlekel in v cilj prišel v času 2:13:36.

Seveda z nastopom nisem izpolnil cilja, ki sem si ga zastavil, a kljub temu nisem bil razočaran. Bilo pa je nekaj grenkega priokusa.

S tem rezultatom sem dokazal, da po: dveh operacijah, fizioterapijah, obsevanjih noge, prilagojenem treningu na kolesu, teku v vodi, razrezanih supergah, dveh odstopih na maratonih sem sposoben še veliko več. Dokazal sem da je moja pot prava. Da so bili moji treningi pravi. Da se vse da, če se hoče in da imam talent tudi še za kaj večjega.

O tem ali bom še poskušal na maratonu v Milanu 16. maja bom še razmislil, saj je odteči še en boljši maraton v tako kratkem času zelo težko. Dal si bom 7-10 dni za razmislek. Morate razumeti, da sem moral počivati pred maratonom, moral bom počivati po maratonu, ter tudi pred naslednjim maratonom. Časa za trening praktično ne bo, zato se lahko zgodi, da mi bo forma padla ali pa da na maraton v Milano ne bom prišel dovolj spočit in svež. Vse bo odvisno od tega kako se bom regeneriral po tem maratonu.

Treba bo namreč teči 42km v tempu 3:06 min/km, a po drugi strani je to le dve sekundi hitreje na kilometer kot v Sienni.


REZULTATI: https://tds.sport/en/race/12028

https://siol.net/sportal/atletika/kobe-na-drugo-mesto-slovenske-lestvice-a-brez-norme-za-oi-549860

https://www.rtvslo.si/sport/atletika/primoz-kobe-zelo-hiter-a-se-vedno-premalo-za-olimpijsko-normo/576266



DRŽAVNI PRVAK V KROSU

Prvenstvo Slovenije v krosu

Murska Sobota, 27. marec

V Murski Soboti je v organizaciji Atletskega kluba Pomurje potekalo državno prvenstvo v krosu. V članski kategoriji sta si naslova državnih prvakov na dolgi progi pritekla Primož Kobe (AK Krka) in Anja Fink (ŠD Slovan).

Foto: Peter Kastelic, AZS

Prvenstvo je potekalo v idilični kulisi Soboškega jezera s paviljonom Expano ter v lepem, sončnem, a tudi vetrovnem vremenu. Veter je novo progo s krajšim delom po pesku in dodanimi hlodi na progi še otežil. Spremljali smo pravi kros, ki pa je žal zaradi ukrepov za zajezitev epidemije potekal brez prisotnosti gledalcev.

Foto: Peter Kastelic, AZS

Tekmo sem vodil od prvega kroga do cilja. Proga je bila kar težka v primerjavi s progo, katero smo tekli na DP lani oktobra. Dodatno jo je začinil tudi veter. Skušal sem odteči čimbolje, a se je proti koncu poznala utrujenost iz polmaratona v Dresdnu.

REZULTATI

DRESDEN POLMARATON

Ta vikend sem nastopil v Dresdnu na ITELLIGENCE CITYLAUF INVITATIONAL. Nastopil sem v teku na 21 km. Ker je večina tekaških tekmovanj odpovedanih ali prestavljenih se je na štartu zbrala prava tekaška smetana. V izjemni konkurenci sem zasedel 31. mesto in s časom 1:05:13 za osebnim rekordom iz leta 2010 zaostal le za 18 sekund. Zmagal je Nemec Richard Ringer z osebnim rekordom 1:01:33.

Vremenske razmere so bile težke, poleg nizke temperature malo nad ničlo je pihal veter, ki je odnesel boljši rezultat. Jezen sem nase ker sem začel malo prehitro in potem trpel. Štartal sem nekoliko bolj v ospredju. Vsi so začeli zelo hitro. Tudi meni se je zdelo, da sem prehiter zato sem ostal med prvo in drugo skupino. Skupina se je trgala in ostal sem sam na vetru. Ko sem malo upočasnil me je skupina zadaj porabila, za zavetrje in nihče ni hotel naprej. Počutil sem se dobro za to sem prve tri kroge tekel v ospredju, kar se je kasnjej pokazalo za napako. Prehiter štart in izpostavljenost vetru je botrovala, da sem v tretjem krogu zašel v slabše počutje. Deset kilometrov smo pretekli v času 30:25, kar je bilo po planu, a počutje je bilo slabo in to je bil slab obet za drugi del tekme. Na začelju skupine sem se skušal regenerirat in nekako priti k sebi, a skupina je še pospešila tempo, jaz pa sem s težavo držal skupino. Vedel sem, da v kolikor spustim skupino nimam nikakršnih možnosti za dober rezultat, zato sem v ozadju zelo trpel. Pihalo je zelo močno z vseh smeri. Zavetrja skoraj ni bilo. Tekli smo zelo neenakomerno, kot nekakšen fartlek. Proti vetru od 3:05-3:10 z vetrom okoli 2:55. In prav tek z vetrom mi je bolj škodil, kot proti vetru, saj je bilo to zame prehitro. Tek v krogih je bil ok, a proga sploh v kombinaciji z vetrom ni omogočala sproščenega teka. Veter nas je dodobra prezebel in mišice so postajale trde.

Ne iščem izgovorov, a moj plan je bil teči osebni rekord. Vem, da sem bil sposoben teči vsaj kakšno minuto hitreje in da imam to v nogah. Res je da sem v zadnjih dveh tednih treniral zelo veliko saj je maraton že čez 3 tedne. In sigurno na tekmi nisem bil spočit.

Kljub temu vem, da sem dobro pripravljen ter da življenje niso samo zmage, ampak tudi porazi in prav v njih se največ naučimo. Čeprav tej tekmi ne morem ravno reči da je bila porazna.

Ta vikend me čaka še nastop državnem prvenstvu v krosu, nato pa 11. aprila maraton v Sienni, kjer bom skušal teči normo za Olimpijske igre. Naloga ne bo lahka, saj bo potrebno teči nov državni rekord v maratonu 2:11:30. Verjamem, da sem tega sposoben, a naloga ne bo vse prej kot lahka.


REZULTATI

https://laufszene-sachsen.de/index.php?id=1993


POSNETEK POLMARATONA

Moja športna pot ni financirana z nobene zveze ali kluba. Vse kar mi pomagajo so moji sponzorji. HVALA JIM!

POKALNI PRVAK NA 5.000m

Na atletskem pokalu Slovenije sem se odločil za polni program. Nastopil sem na 5.000m in 3.000m. Prvi dan je potekal tek na 5.000m. Na štartni listi sta bila poleg mene favorita še Timotej Bečan in Jan Brešan. Na ogrevanju sva se z Janom zmenila za narekovanje tempa, tako da vsak vleče en kilometer. Začela sva za 70′ na krog, kar je tempo 2:55min/km. Prvi kilometer je vlekel Jan in vse je šlo po planu, 2km sem vlekel jaz. Timoteju je bilo prehitro zato je odpadel. 3km je šel na čelo zopet Jan Brešan. Občutek sem imel, da bi lahko tekel hitreje, a sem med 3km in 4km padel manjšo krizo, ki je hitro minila. Nisem bil preveč svež. Kljub temu sem dodajal in počasi sem se odlepil od Jana. V zadnjem krogu sem imel lepo prednost in lepo sem pretekle do cilja. Zadnji km je bil zopet hiter 2:50min/km. Rezultat 14:43 je bil ok, a pričakoval sem rezultat okoli 14:35. Po tekmi sem ugotavljal, da je bil zadnji trening preintenziven in se nisem dovolj spočil do tekme.

Nič! Treba se je bilo dobro spočiti in drugi dan dati vse od sebe. V nedeljo sem bil kar podrt, a sem se nekako sestavil do večera. Največje vprašanje je bilo ali naj nastopim v šprintericah ali v copatih. Odločil sem se da tečem v copatih. Tveganje poškodbe ali kakšne težave, zaradi nevajenosti teka v šprintericah ne bi bilo dobro. Namreč letos sem z njimi tekel le na enem krajših treningov. Tek na 3.000m je bil taktičen. Štartali smo zelo počasi, tekli počasi, dvignili tempo, in spet počasi in tako naprej. Bilo je veliko prerivanja in tudi živčnosti. Odločil sem se za tek v ozadju, saj sem bil na začetku zaprt na notranji stezi. Tekel sem nekje na 7. poziciji. Bil sem preveč zadaj. Spremembe mi niso ustrezale. Noge sem imel neodzivne. Tudi jaz sem taktiziral in hranil moči v pospeševanjih tako, da sem pospeševal bolj počasi in čakal na ciljni šprint. 700m pred ciljem je pospešil Jan Kokalj, ker je bil tako spredaj sploh nisem videl da je pospešil. Tudi mi smo pospešili. Šlo je na moč. Uspel sem prehiteti dva tekmovalca, v ciljnem šprintu pa še Tobija Gabrščka. Če bi šprintal prej bi ujel tudi Matijo Rizmala. Zasedel sem 4. mesto s časom 8:41.

Taktika teka na 3.000m mi definitivno ni ustrezala, a bil je dober trening. Zadovoljen sem s tem, da sem zmagal na 5.000m in solidno nastopil na 3.000m.

ZMAGA NA 17. ORMOŠKEM ULIČNEM NOČNEM TEKU

Ormoški nočni tek in tudi Ormoški polmaraton imata lepo tradicijo. Vsako leto v Atletskem klubu Ormož pripravijo dva lepo obiskana teka. Letošnji Ormoški nočni tek je imel eno najmočnejših konkurenc do sedaj (včasih so vabili tudi kenijce). Zopet se je na štartu pojavila dobra slovenska konkurenca. Poleg mene še Rok Puhar, Mitja Krevs, Matija Rizmal, Blaž Orešnik, Tadej Grilc, Miha Povšič,…. V ženski konkurenci pa Zita Kacser (Madžarska olimpijka), Breda Škedelj AK Krka, Lea Haler iz AK Sevnica.

Proga je bila zelo razgibana. Tek pa je bil zelo taktičen. Sprva nihče ni hotel vleči, tako sem na začetku znašel sam na čelu. Tekli smo relativno počasi. V drugem krogu smo se popolnoma ustavili. Nato sem malo dvignil tempo a ne preveč. Zopet smo se ustavili. Takrat je napadel Rok Puhar in tretji krog smo odtekli zelo hitro. Tudi prvo polovico četrtega kroga smo tekli hitro potem pa je šlo zopet malo počasneje. Peti krog je imel enakomeren tempo a ni bil prehiter. Tekel sem na 3. poziciji, za Rokom in Mitjo. Zadnji krog je prišel kar nekako hitro. Vedel sem da bo šprint, saj smo se bolj gledali kot tekli. V zadnjo dolino cca 400m pred ciljem sem malo dodal, da pridem na dobro pozicijo v zadnji ovinek. Prehitel sem Roka in z ramo ob rami z Mitjo prišel v zadnji ovinek. Bil sem na zunanji strani in torej slabši poziciji. Dobro sem se nagnil v ovinek, in ga dobro izpeljal. Mitjo je bolj odneslo ven, tako da sem lahko začel s šprintom po notranji strani, še vedno sem bil korak ali dva zadaj. Presnetljivo sem imel največ moči v nogah in suvereno dobil šprint.

Definitivno se poznajo sadovi dela s Srdjanom Djordjevičem s katerime delava na fizični pripravi, tehniki in tudi hitrosti. Naslednja tekma bo Atletski pokal Slovenije 4.7.2020 v Ljubljani , kjer bom nastopil v disciplini 5.000m.

REZULTATI

MARIBOR 5KM CHALENGE

Prva tekma letne po korona času je bila dobrodošla popestritev dolgega obdobja treninga med korono.

Aprila, ko sem imel načrtovan polmaraton v Berlinu in maraton na Dunaju sem bil v top formi. Na treningih mi je letelo in v primeru, da bi se spočil verjamem, da bi lahko odtekel zelo hitre čase. Delal sem dolge treninge tudi 37km in naporne hitre treninge. Organizatorji so vse odpovedovali ali prestavljali na jesen. Nobene tekme ni bilo na vidiku, pa tudi sam se postal malo utrujen. Zato sem se odločil da nima smisla in da spustim v treningu ter se raje pripravim na jesen. Po nekaj tednih lahkotnega treninga sem začel s treningi in imel najprej težave z zategnjeno desno mečo in nato še z levo. Maj je bil treninško zelo slab. Končno sem sestavil nekaj dobrih tednov in že je sledilo povabilo na postavljanje državnega rekorda na cesti na 5km. Najprej sem se malo obotavljal, ampak dober trening sem definitvno rabil. Na tekmi pa se lahko zgodi marsikaj.

Zelo vesel sem, da so se organizatorji potrudili in na štart povabili močno konkurenco. Letos smo zelo dobri vsi. Že nekaj let ni bilo toliko izenačenih atletov na 3km in 5km.

Na štartu smo imeli res dobre pogoje. Popolno brezvetrje in ugodno temperaturo. Štart je bil hiter. Prehiter 2:37min/km je bil najhitrejši tempo. Tempo je diktiral Rok Puhar. Prvi km v 2:49 je bil vsaj zame mnogo prehiter. Bilo mi je težko ob hitrem začetku. Tudi drugi kilometer za 2:55 ni bil lahek zaradi hitrega prvega. Po njem pa smo tekli čedalje počasneje. Mislil sem, da je to del taktike Roka Puharja, da noče vleči, a na koncu se je izkazalo da mu je najbrž že težko, saj je odstopil na 4km. Ustavili smo se. Začel sem se dobro počutiti. S težavo sem tekel tako počasi Tretji kilometer je bil 3:01, četrti 3:03.

Na 4km sem se odločil, da bom napadel. Napadel sem zelo močno. Odpadel je Puhar in kasneje tudi Rizmal. Mitja je še držal. A bilo mu je tudi težko. Analiza je pokazala, da ko sem napadel sem tekel pod 2:30 nekaj sekund, če je GPS podatkov moč verjeti. Kasneje je hitrost malo padla zaradi prečkanja krožišča, kjer je malo padla hitrost in pa kasneje, kjer me je malo zmanjkalo za dober finiš. Ko je Mitja napadel se nisem dobro odzval, kasneje sem ga mogoče celo malo dohitel. Mitja ima večjo zalogo hitrosti in ga te hitrosti tako ne utrudijo kot mene v katerih manj treniram. Na koncu je bila zakisanost tako velika da sva samo molila da bova uspela preteči do cilja. Noge se niso mogle več premikati.

S tekmo sem zadovoljen, saj sem prišel po dober trening. Vedel sem, da je najbrž Mitja na tej razdalji trenutno hitrejši, saj kar nekaj treningov narediva tudi skupaj. Ni me sram priznati, da je nekdo boljši. A tudi 14:42 za prvi rezultat v sezoni ni slabo, sploh če računamo, da je moj osebni 14:30 ter da smo od 2. do 4. izgubili sekunde, ki bi pomenijo, da bi lahko tekla okrog 14:30. Skratka obeta se nam zanimiva atletska sezona. Z Atletskim pokalom slovenije ter državnim prvenstvom, kjer bodo zopet obračuni na 5.000m.

REZULTATI

KORONA VIRUS JE PRIŠEL KO SEM NAČRTOVAL VRHUNEC FORME

Težko je sprejeti, da so vsa tekmovanja odpovedana. Zadnje štiri mesece sem vse popolnoma posvetil trenignu in vrnitvi na tekaško sceno. Delal sem res zavzeto. Pretekel sem vso zimo, vsa mrzla jutra in večere v temi z lučko bil sem tudi na enomesečnih pripravah v Keniji. Prišel sem na obremenitve, ki sem jih dosegal včasih. Končno sem bil zadvoljen s svojim treningom in s tem kako funkcionirata moji  operirani nogi ter kako se na napore odziva moje telo. 

Korona virusa najprej nisem jemal preveč resno, mislil sem da se bo razširil le po Kitajski in Italiji, a razširil se je po vsem svetu, po vseh kontinentih. Odpovedali so skoraj vsa športna tekmovanja ter vse spomladanske maratone. Tudi moj dunajski maraton in berlinsko polovičko, kjer sem želel teči zelo hitro. Pripravljen zato sem seveda bil.

Sedaj sem začel bolj paziti nase. V vsakem primeru smo vzdržljivostni športniki zelo dojemljivi za prehlade in viroze, zato smo se navajeni paziti. Predvsem so pomembna skrb za svoje zdravje in dobro počutje. Spanec ter zadosten počitek je tu na prvem mestu, takoj za tem pa zdrava in raznovrstna prehrana. Hrana je zelo pomembna, saj pomeni dobro podporo organizmu in je lahko  zdravilo za človeka. Sveže nabran domač regrat in domača solata z malo česna sta moja aduta, ki me krepita. Če tu dodamo še dovolj (ne premalo ne preveč) gibanja ter odsotnost stresa lahko govorimo o pogojih za “rast”, katere športniki potrebujemo za dober trening. Vreme je v zadnjem času zelo lepo in sonca je na pretek če ujamete najlepše dele dneva. Nabiranje vitamina D s sončnimi žarki je tisto, kar vas bo okrepilo, saj vitamin D sodeluje pri vseh procesih v organizmu. Sam najbolje tečem, če tečem dovolj po soncu. 

Moja zadnja dva tedna sta bila kar ubijalska. Po planu seveda. Zakaj sem se ga držal ne vem. Najbrž v sebi še vedno upam, da se ta epidemija poleže in da kljub temu v maju organizirajo kakšen maraton. Ta teden je regeneracijski in sklenil sem, da malo spustim zadeve in se prilagodim situaciji. 

Moji treningi večinoma potekajo na zraku stran od množice ljudi. Veliko tečem tudi v gozdu in v naravi. To me sprošča. Stadion je zaprt, zato veliko treningov naredim v naravi tudi tiste najtežje. Tako na primer delam ponavljalne teke v klanec v naravi, fartleke, intervale pa kar na cesti oziroma kolesarski poti. Mika me, da bi spet naredil 11km kontrolni tek v klanec na Trdinov vrh z 10% naklonom. “ostani doma” za nekaj tednov zame to vsekakor ne bo ovira prej dobrodošla sprememba. 

Poskušal bom tudi prilagoditi trening. Namreč velika količina treningov slabi moj imunski sistem in dovzeten sem za okužbe, zato bom malenkost zmanjšal količino po resnejših treningih pa bom skušal takoj počivati. Živimo na vasi izven Novega mesta in moja družina kar izolirana, zato se ne bojim okužbe. Je pa ta čas res priložnost, da se posvetimo svojim družinam in z njimi zaživimo pravo družinsko življenje. Končno imamo čas za svoje otroke, knjige, žene,… 🙂 

I WILL RUN VIENNA CITY MARATHON 2020

My next marathon will be Vienna city marathon – home of 1:59 😀 on 19th April 2020. I am preparing for it, although I won’t be chasing olympic standard for Tokyo 2020, which wa my main goal for so many seasons. The standard is 2:11:30, which means new national record and my PB for 3 minutes and half. Which seems too optimistic for me to run this year. Other possibility to qualify to olympics is through world rankings, but there are already 80 marathoners with standard 2:11:30. https://en.wikipedia.org/wiki/Athletics_at_the_2020_Summer_Olympics_–_Qualification

So I will try to qualify for half marathon for European athletics championships, which is at the end of August in Paris. There is no standard, but I will have to run sub 1:06 to be nominated for the team.

24. LJUBLJANSKI MARATON – National champion

Zmaga na Državnem prvenstvu v maratonu

Vesel sem, da sem po 11. letih zopet tekel Ljubljanski maraton. S časom 2:29:53 sem zasedel 9. mesto. Nazadnje sem ga tekel leta 2008, ko sem zasedel 12. mesto s časom 2:38:42.

Leta 2008 sem tekel Berlinski maraton 2:29:23, čez pet tednov pa sem bil malo razočaran z 2:38
Moj zadnji nastop na Ljubljanskem maratonu leta 2008. Zasedel sem 12. mesto, a sem bil z 2:38:42 malo razočaran, saj sem pet tednov pred tem tekel Berlinski maraton 2:35.

Včeraj sem tekel to kar sem bil včasih sposoben teči na treningu, brez kakšnega pretiranega napora.

Vesel sem, da mi je po dolgem času zopet uspelo nastopiti na Ljubljanskem maratonu. Sicer sem vmes nastopal na 10km teku in polovički Ljubljanskega maratona (kjer imam z 1:04:55 še vedno rekord), a maraton je le maraton.

Kljub vsem težavam, in slabi pripravljenosti sem vedel, da pač letos v Ljubljani moram nastopiti. Enostavno sem si želel. Na progo sem še s srcem in ne tekmovat. Odteči najhitreje kar lahko v danem trenutku. Koncentriral sem se nase. Kar je bistvo. Vedel sem, da v kolikor odtečem po svojih sposobnostih lahko tečem med 2:25 in 2:30. Konec koncev sem lani pred operacijo tekel 2:39 na težkem in vročem maratonu v Atenah. S tem, da sem vmes tekel z rekreativci, snemal ovce,…

Presenetilo me je vzdušje, ki so ga pripravili gledalci ob progi Ljubljanskega maratona. S tem Ljubljanski maraton stopa v velike čevlje velikih maratonov. Kulisa je bila vrhunska. Organizacija na nivoju – Gold label. Tekmovati v Ljubljani je zelo lepo.

Prva polovica je bila malo prehitra. Vedel sem da bo ključno najti dobro skupino s katero bi lahko tekel čim dlje. V prvi polovici sem tekel skupaj s Simonom Navodnikom, družbo pa nama je delal tudi Peter Kastelic, ki je tekel polmaraton. Simon je visok fant in zavetrje za njim je bilo vrhunsko. Ves čas so zame tekli malo prehitro, a vztrajal sem ker sem vedel, da bom sam na cesti še veliko težje. Menjavali smo se v tempu in odlično tekli prvo polovico, ki je bila okrog 1:12:30. Na 23km je Simon popustil. Iz ozadja pa so bližale Ukrajinske maratonke s katerimi sem vztrajal nekaj kilometrov. Ker so tekle neenakomerno in zelo na silo sem se odločil, da tečem v svojem tempu. Na 30km sem imel manjšo krizo, ki pa sem jo uspešno prebrodil. Na 31km sem prehitel Roka Puharja, ki si je zavezoval vezalke??? Ni mi sledil. Odstopil je. Od 32km-36km je najtežji del trase. Tudi zame je bil najtežji. Tudi mentalno, saj sem vedel, da bom prvi, noge pa so postajale utrujene (davek premalo pretečenih kilometrov). Da vam pišem o težavah z nogo, v teh kilometrih mislim, da je brezveze, saj je to skoraj pri meni normalno 😁.

Na 36km sem se zopet dvignil. Ko sem prišel na Dunajsko so zopet tekel okrog 3:30min/km. Borbal sem, saj sem hotel teči pod dvemi urami trideset. Mentalno je bila zelo težka zadnja pentlja, ko gre proga po Miklošičevi nazaj, in nato mimo tržnice čez Tromostovje. Kljub temu, da je bilo tukaj veliko gledalcev sem psihično trpel. Ne vem raje imam zgleda dolge avenije.

Cilj 2:29:53 in veselje ob zaključenemu maratonu po dolgem času.

Državni prvak v maratonu za leto 2019

Kronologija letošnjega leta:

Po operaciji leve petnic v novembra lani , sem prvo polovico leta okreval po poškodbi. (Naj povem, da sem maja 2017 operiral tudi desno petnico, ki je sedaj super). Sicer sem lahko malo potekel že kmalu spomladi, a bolj po “eni nogi”. V kolikor sem malo stopnjeval je peta začela boleti in nezavedno sem tekel po eni nogi. Ko sem krepil nogo, je bila noga razbolena in boleča. Zato sem se temu izogibal. Dogajalo se je da nisem tekel (odrival) enakomerno. Ko sem tekel lahkotne teke to ni bil problem. Hitrih tekov pa nisem mogel delati.

Iz meseca v mesec je bilo bolje in lahko sem tekel več. Bolečine so počasi ampak res počasi izginjale. Najbrž tudi zaradi tega, ker sem stopnjeval treninge. Pred nočno 10ko sem tekel nekaj tekmovanj, brez prave baze in mišične pripravljenosti. Takoj me je kaznovalo, da sem celoten julij počival z neke vrste plantarnim fascitisom na levi nogi. Seveda zaradi drugačenega načina teka zaradi boleče noge, in večje količine hitrih tekov. K sreči sem julija z družino odpotoval na Tenerife, kjer sem surfal in si zaposlil misli z drugimi. Z ženo Nino sva naredila nekaj poskusnih tekov za 5:30min/km, a bilo je boleče. Ko sem se vrnil iz dopusta sem v avgustu naredil nekaj dobrih tednov, a kaj kmalu sem imel zopet težave. Tokrat z levo stegensko mišico. Spet enotedneska pavza, zopet pretekavanje, testiranje noge in počasna vrnitev nazaj v trening. Začnem delati vaje za moč, saj se peta veliko bolje prenaša obremenitve. Opazim, da lahko delam moč in da mi pomaga. Kljub temu, da me potem noga dva dni boli. Naredim nekaj dobrih treningov, zopet se zadeva ponovi. Tokrat reagiram hitreje in v nekaj dneh je bolje. Potem Novomeški 1/2 maraton. Kot glavni organizator je glava drugje, odgovornost velika. Na trening pozabim. Zadnji teden delam od jutra do večera. Takoj v nedeljo po polmaratonu si želim teka. Utrujen sem. S trenerjem se odločiva, da je bolje da se spočijem. V ponedeljek naredim raztek, torek intervale, sredo raztek in masaža. V četrtek naredim še zadnjo dolžino 30km. Leti mi. Moram se zadrževat.

Naslednji dan zategnjena leva stegenske mišica. Boli že med hojo. Pavza, raztezanje, masaža. Sobota še slabše, iščem terapevte, ki bi mi lahko pomagali. Z ženo Nino, ki je moja fizioterapevtka v nekaj dneh najdeva vzrok. Zamaknjena medenica, ki špona pripenjališča stegenskih mišic. Sproščava. Če želim, da res sprostiva, moram dva dni mirovati. Bolje je terapijo ponoviva. Obiščem osteopata, ki me “naštela”. Bolje je! Zadnji teden. Tekel nisem že 10 dni. Težave so še na hrbtenici. Nisem tekel 11 dni. V ponedeljek naredim raztek v torek 3000m za 3:15 + 2 x1000m za 3:15. Z lahkoto. Noče pritiskat. Maraton je preblizu.. V sredo stanje zopet malo slabše. Delamo terapije. V četrtek pavza, v petek naredim raztek in stopnjevanja po dolgem času. Preprosto jih prej nisem delal, ker sem se bal da me bo noga bolela. Ni neke hitrosti. Bojim se, da bo še kakšen “muskelfiber”.