ZMAGA NA 17. ORMOŠKEM ULIČNEM NOČNEM TEKU

Ormoški nočni tek in tudi Ormoški polmaraton imata lepo tradicijo. Vsako leto v Atletskem klubu Ormož pripravijo dva lepo obiskana teka. Letošnji Ormoški nočni tek je imel eno najmočnejših konkurenc do sedaj (včasih so vabili tudi kenijce). Zopet se je na štartu pojavila dobra slovenska konkurenca. Poleg mene še Rok Puhar, Mitja Krevs, Matija Rizmal, Blaž Orešnik, Tadej Grilc, Miha Povšič,…. V ženski konkurenci pa Zita Kacser (Madžarska olimpijka), Breda Škedelj AK Krka, Lea Haler iz AK Sevnica.

Proga je bila zelo razgibana. Tek pa je bil zelo taktičen. Sprva nihče ni hotel vleči, tako sem na začetku znašel sam na čelu. Tekli smo relativno počasi. V drugem krogu smo se popolnoma ustavili. Nato sem malo dvignil tempo a ne preveč. Zopet smo se ustavili. Takrat je napadel Rok Puhar in tretji krog smo odtekli zelo hitro. Tudi prvo polovico četrtega kroga smo tekli hitro potem pa je šlo zopet malo počasneje. Peti krog je imel enakomeren tempo a ni bil prehiter. Tekel sem na 3. poziciji, za Rokom in Mitjo. Zadnji krog je prišel kar nekako hitro. Vedel sem da bo šprint, saj smo se bolj gledali kot tekli. V zadnjo dolino cca 400m pred ciljem sem malo dodal, da pridem na dobro pozicijo v zadnji ovinek. Prehitel sem Roka in z ramo ob rami z Mitjo prišel v zadnji ovinek. Bil sem na zunanji strani in torej slabši poziciji. Dobro sem se nagnil v ovinek, in ga dobro izpeljal. Mitjo je bolj odneslo ven, tako da sem lahko začel s šprintom po notranji strani, še vedno sem bil korak ali dva zadaj. Presnetljivo sem imel največ moči v nogah in suvereno dobil šprint.

Definitivno se poznajo sadovi dela s Srdjanom Djordjevičem s katerime delava na fizični pripravi, tehniki in tudi hitrosti. Naslednja tekma bo Atletski pokal Slovenije 4.7.2020 v Ljubljani , kjer bom nastopil v disciplini 5.000m.

REZULTATI

MARIBOR 5KM CHALENGE

Prva tekma letne po korona času je bila dobrodošla popestritev dolgega obdobja treninga med korono.

Aprila, ko sem imel načrtovan polmaraton v Berlinu in maraton na Dunaju sem bil v top formi. Na treningih mi je letelo in v primeru, da bi se spočil verjamem, da bi lahko odtekel zelo hitre čase. Delal sem dolge treninge tudi 37km in naporne hitre treninge. Organizatorji so vse odpovedovali ali prestavljali na jesen. Nobene tekme ni bilo na vidiku, pa tudi sam se postal malo utrujen. Zato sem se odločil da nima smisla in da spustim v treningu ter se raje pripravim na jesen. Po nekaj tednih lahkotnega treninga sem začel s treningi in imel najprej težave z zategnjeno desno mečo in nato še z levo. Maj je bil treninško zelo slab. Končno sem sestavil nekaj dobrih tednov in že je sledilo povabilo na postavljanje državnega rekorda na cesti na 5km. Najprej sem se malo obotavljal, ampak dober trening sem definitvno rabil. Na tekmi pa se lahko zgodi marsikaj.

Zelo vesel sem, da so se organizatorji potrudili in na štart povabili močno konkurenco. Letos smo zelo dobri vsi. Že nekaj let ni bilo toliko izenačenih atletov na 3km in 5km.

Na štartu smo imeli res dobre pogoje. Popolno brezvetrje in ugodno temperaturo. Štart je bil hiter. Prehiter 2:37min/km je bil najhitrejši tempo. Tempo je diktiral Rok Puhar. Prvi km v 2:49 je bil vsaj zame mnogo prehiter. Bilo mi je težko ob hitrem začetku. Tudi drugi kilometer za 2:55 ni bil lahek zaradi hitrega prvega. Po njem pa smo tekli čedalje počasneje. Mislil sem, da je to del taktike Roka Puharja, da noče vleči, a na koncu se je izkazalo da mu je najbrž že težko, saj je odstopil na 4km. Ustavili smo se. Začel sem se dobro počutiti. S težavo sem tekel tako počasi Tretji kilometer je bil 3:01, četrti 3:03.

Na 4km sem se odločil, da bom napadel. Napadel sem zelo močno. Odpadel je Puhar in kasneje tudi Rizmal. Mitja je še držal. A bilo mu je tudi težko. Analiza je pokazala, da ko sem napadel sem tekel pod 2:30 nekaj sekund, če je GPS podatkov moč verjeti. Kasneje je hitrost malo padla zaradi prečkanja krožišča, kjer je malo padla hitrost in pa kasneje, kjer me je malo zmanjkalo za dober finiš. Ko je Mitja napadel se nisem dobro odzval, kasneje sem ga mogoče celo malo dohitel. Mitja ima večjo zalogo hitrosti in ga te hitrosti tako ne utrudijo kot mene v katerih manj treniram. Na koncu je bila zakisanost tako velika da sva samo molila da bova uspela preteči do cilja. Noge se niso mogle več premikati.

S tekmo sem zadovoljen, saj sem prišel po dober trening. Vedel sem, da je najbrž Mitja na tej razdalji trenutno hitrejši, saj kar nekaj treningov narediva tudi skupaj. Ni me sram priznati, da je nekdo boljši. A tudi 14:42 za prvi rezultat v sezoni ni slabo, sploh če računamo, da je moj osebni 14:30 ter da smo od 2. do 4. izgubili sekunde, ki bi pomenijo, da bi lahko tekla okrog 14:30. Skratka obeta se nam zanimiva atletska sezona. Z Atletskim pokalom slovenije ter državnim prvenstvom, kjer bodo zopet obračuni na 5.000m.

REZULTATI

MARATONEC V PODALJŠKU

INTERVJU NEDELO 15.5.2020, Novinar: Grega Kališnik

Stari ste 38 let, na kateri točki krivulje je vaša kariera maratonca?

V mladosti sem treniral nogomet, nato sem šel na Fakulteto za šport in začel teči zase. Spoznal sem, da sem zelo dober, leta 2008 sem kot rekreativec tekel trikrat na teden ter odtekel odličen maraton v Berlinu (2:29:23). V svojo ekipo me je povabil Roman Kejžar in januarja leta 2010 sem začel resno trenirati. Tisto leto sem maraton že pretekel v času 2.17, leto pozneje 2.16, v letu 2012,  ko sem nastopil olimpijskih igrah v Londonupa pa že 2.14. Potem so se začele poškodbe, najprej sem se zdravil konservativno, potem operiral eno, nato drugo nogo, petnico. In zdaj, ko je končno okej …

… je pa pritekla korona.

Ja. Moja kariera naj bi potekala do letošnjih olimpijskih iger, zdaj jo bom podaljšal do leta 2021 in poskusil doseči olimpijski igre. Vem, da bo za to treba teči zelo zelo hitro, cilji so visoki, vedno so bili, ampak to me žene naprej.

Kdaj ste bili rezultatsko, zmogljivostno najviše?

Zagotovo aprila 2012, ko sem v zelo slabih pogojih, v vetru, postavil normo, 2.15 za London. V boljših razmerah bi tekel minuto, dve hitreje, a uvrstitev na OI je bila bistvena. Takšnih rezultatov odtlej nisem dosegel, a kljub letom sem prepričan, da sem tega še sposoben, izboljšati svoje najboljše izide. Telo se dobro odziva na napore. Na nek način se ves čas vračam. Začel sem veliko delati tudi na fizični pripravi s Srdjanom Djordjevićem, veliko bolje mi gre, lažje delam treninge, lepše tečem, ogromno mi je pomagal. Vsa ta preventiva pred poškodbami je zelo pomembna.

Kaj ste sicer načrtovali za letošnjo sezono?

Na Dunaju sem hotel odteči nekak maraton vrnitve, pod 2.20, ker sem vedel, da norme za Tokio, 2.11.30, ne bi dosegel. Želel sem se koncentrirati na EP v Parizu, kjer naj bi bil, zaradi olimpijskih iger, polmaraton. A tudi Pariz je odpovedan.

Koronavirus vam je veliko vzel, a omogočil nov naskok na Tokio 2021?

Ves čas spreminjam načrte. Decembra je bila v ospredju uvrstitev na Olimpijske igre, skušal bi jo doseči po rang lestivach s kakšno uvrstitvijo na maratonu zahtevane ravni, a se je tudi to podrlo, ko je bilo jasno, da je normo izpolnilo več kot 80 tekačev. Potem sem se preprogramiral za Pariz, zdaj pa ne vem, če jeseni sploh bo kakšen maraton.

Miran Kovačič s.p., Rozmanova ulica 3, Novo mesto, 041 828 760

Kako je teči, trenirati brez cilja?

Spoznal sem, da se lahko malo bolj sprostim, v ozadju ni stalnih pritiskov. V tem času skušam čim več narediti, ustvariti neko bazo, da bi ob vrnitvi na tekmovanja čim več pokazal. Januarja, februarja, sem bil en mesec tudi na treningu v Keniji.

Stadiona za trening ni.

Stadiona ni bilo, zdaj je že. 

Kaj maratoncu manjka, če ni atletske steze?

Zelo veliko sem treniral na cesti, ko je bila najhujša koronakriza, sem tekel po gozdu, živim v lepem okolju, v vasici Potov vrh pri Novem mestu, kjer je veliko narave, poti, moj trening ni trpel. Hitrost sem vadil na cesti, kar ni povsem enako kot na stadionu. Vadba za moč se delal doma, saj veliko delam z lastno težo. Pogrešal pa sem družbo. Veliko laže je trenirati v skupini.

Samo s tekom po gozdu lahko vzdržujete vrhunsko formo maratonca?

Maratonski tekači smo bili s koronakrizo najmanj hendikepirani. Vse smo lahko delali v svoji občini, malo sem se moral potruditi, da sem našel dovolj ravnih cest, veliko tečem ob Krki, saj je okoli Novega mesta kar razgibana pokrajina.

Živite od teka?

Živim od teka, a ne zgolj od profesionalnega. Želel bi si, da bi bilo drugače, a v Sloveniji za to ni pogojev, jih ni bilo in, se bojim, da jih nikoli ne bo. Tudi ko si na visoki ravni, evropska, svetovna prvenstva, olimpijske igre, atletika je tako množičen šport, da s 30. mestom  na EP ne prideš v nobeno kategorizacijo, ki bi omogočala državno službo. Na boljšem so manj razviti športi, kjer je lažje odnesti kakšno medaljo ali visoko uvrstitev. Atleti smo tozadevno v težjem položaju.

Kaj torej počnete poleg teka?

Imam tekaški klub, vadbeno skupino, približno 90 članov, od katerih jih 50 redno vadi po mojih programih. Zadnji dve leti organiziram novomeški polmaraton, transformacija wannabe profi tekača v poslovne vode še vedno poteka (smeh).

Kaj je s slovenskim maratonom? Če gre pri Afričanih za naravne danosti, pa saj vodilne maratonce imajo tudi kje v Evropi?

V Sloveniji profesionalnega maratona ni. Ni okolja, ki bi spodbujal rast. Maraton zahteva 13, 14 treningov na teden, dvakrat na dan, 120-odstotno predanost. Maraton poteka v kasnejših letih, uspeh ne pride čez noč, moraš biti preskrbljen, od nečesa živeti. Če imaš dva otroka in delaš ne more biti vrhunskih rezultatov, saj zmanjka časa za trening in najpomembnejšo regeneracijo.

Premalo je trenerjev, tudi oni odnehajo, ker ni sredstev. Če bi bilo to zagotovljeno, bi bilo že veliko. Potem pa sledi še strokovna podpora. Pri meni je bil glavni problem, da nisem bil miren, spraševal sem se, kako bom preživel dva otroka, odplačal kredit za hišo. Kolesar Gorazd Štangelj mi je nekoč rekel, da je v svojem klubu plačan, da počiva. Jaz pa moram med dvema treningoma delati. Kaznovan si s pregorelostjo, poškodbami … Prepričan pa sem, da talente imamo, le najti in izbrusiti jih je treba.

Torej, kot tekač imate ta trenutek v mislih?

V Sloveniji je fama, da ta čas nihče ni sposoben deset kilometrov preteči pod 30 minutami. Da maratonci nismo dovolj hitri. Leta 2011 sem to mejo zgrešil za 11 sekund (30:11) na državnem prvenstvu. le 12 dni po maratonu. Imam tudi rezultat pod pol ure, a ne vemo, morda je bila tam proga krajša.

Bo šlo za stadionski naskok?

Ker tekem verjetno ne bo, se bom poskusa lotil na cesti. Potem bi želel enako še na stezi.

Na stezi v supergah ali sprintericah?

V spintericah. Na stezi je teže teči, predvsem psihološko, malo tudi ker so zavoji. Po drugi strani ti majčkeno pomagajo sprinterice in tartan.

Ampak moraš biti obojega vajen? Na stadionu trenirate v sprintericah?

Redko. Sem le maratonec in se je treba na sprinterice navaditi.

Ste bili tako suh fuzbaler ali ste tako močan tekač?

Sem med težjimi tekači, 65 kilogramov pri 176 centimetrih. Ko sem v top formi, imam tudi manj kilogramov.

Sploh računate na kakšne tekme letos?

Mislim, da državno prvenstvo bo, samo ne daljših tekov. Računam, da bom najkasneje do konca avgusta pretekel 10 kilometrov pod 30 minutami, če se bo pa pokazala kakšna močna tekma v tujini, katere bi se lahko udeležil bom šel pa teč na stezo.

Najhitrejši čas na 10 kilometrov?

Etiopijec Kenenisa Bekele, 26 minut in 17 sekund. A že leta 1972 je Finec Lasse Viren na OI v Münchnu tekel 27.38. Slovenski rekord je 28.30, Staneta Rozmana iz leta 1983 ali nekaj takega. Pol ure je magična meja za nas, sedanje tekače. Pravijo, da to ni mogoče in to trditev bi rad razbil. In raje bom kaj pokazal, kot rekel.

KORONA VIRUS JE PRIŠEL KO SEM NAČRTOVAL VRHUNEC FORME

Težko je sprejeti, da so vsa tekmovanja odpovedana. Zadnje štiri mesece sem vse popolnoma posvetil trenignu in vrnitvi na tekaško sceno. Delal sem res zavzeto. Pretekel sem vso zimo, vsa mrzla jutra in večere v temi z lučko bil sem tudi na enomesečnih pripravah v Keniji. Prišel sem na obremenitve, ki sem jih dosegal včasih. Končno sem bil zadvoljen s svojim treningom in s tem kako funkcionirata moji  operirani nogi ter kako se na napore odziva moje telo. 

Korona virusa najprej nisem jemal preveč resno, mislil sem da se bo razširil le po Kitajski in Italiji, a razširil se je po vsem svetu, po vseh kontinentih. Odpovedali so skoraj vsa športna tekmovanja ter vse spomladanske maratone. Tudi moj dunajski maraton in berlinsko polovičko, kjer sem želel teči zelo hitro. Pripravljen zato sem seveda bil.

Sedaj sem začel bolj paziti nase. V vsakem primeru smo vzdržljivostni športniki zelo dojemljivi za prehlade in viroze, zato smo se navajeni paziti. Predvsem so pomembna skrb za svoje zdravje in dobro počutje. Spanec ter zadosten počitek je tu na prvem mestu, takoj za tem pa zdrava in raznovrstna prehrana. Hrana je zelo pomembna, saj pomeni dobro podporo organizmu in je lahko  zdravilo za človeka. Sveže nabran domač regrat in domača solata z malo česna sta moja aduta, ki me krepita. Če tu dodamo še dovolj (ne premalo ne preveč) gibanja ter odsotnost stresa lahko govorimo o pogojih za “rast”, katere športniki potrebujemo za dober trening. Vreme je v zadnjem času zelo lepo in sonca je na pretek če ujamete najlepše dele dneva. Nabiranje vitamina D s sončnimi žarki je tisto, kar vas bo okrepilo, saj vitamin D sodeluje pri vseh procesih v organizmu. Sam najbolje tečem, če tečem dovolj po soncu. 

Moja zadnja dva tedna sta bila kar ubijalska. Po planu seveda. Zakaj sem se ga držal ne vem. Najbrž v sebi še vedno upam, da se ta epidemija poleže in da kljub temu v maju organizirajo kakšen maraton. Ta teden je regeneracijski in sklenil sem, da malo spustim zadeve in se prilagodim situaciji. 

Moji treningi večinoma potekajo na zraku stran od množice ljudi. Veliko tečem tudi v gozdu in v naravi. To me sprošča. Stadion je zaprt, zato veliko treningov naredim v naravi tudi tiste najtežje. Tako na primer delam ponavljalne teke v klanec v naravi, fartleke, intervale pa kar na cesti oziroma kolesarski poti. Mika me, da bi spet naredil 11km kontrolni tek v klanec na Trdinov vrh z 10% naklonom. “ostani doma” za nekaj tednov zame to vsekakor ne bo ovira prej dobrodošla sprememba. 

Poskušal bom tudi prilagoditi trening. Namreč velika količina treningov slabi moj imunski sistem in dovzeten sem za okužbe, zato bom malenkost zmanjšal količino po resnejših treningih pa bom skušal takoj počivati. Živimo na vasi izven Novega mesta in moja družina kar izolirana, zato se ne bojim okužbe. Je pa ta čas res priložnost, da se posvetimo svojim družinam in z njimi zaživimo pravo družinsko življenje. Končno imamo čas za svoje otroke, knjige, žene,… 🙂 

KONEC PRIPRAV V KENIJI

Priprave v Kenij gredo k koncu. Zelo sem zadovoljen z opravljenim delom. Mislim, da sem tokrat res treniral dobro. To pomeni ne preveč oziroma preintenzivno. To je zelo pomembno, saj se šele vračam in nisem že dolgo delal take kilometraže z intenzivnostjo. Še vedno nisem na taki količini in intenzivnosti, katero sem delal včasih. Vendar treba je upoštevati načelo postopnosti in počasi priti nazaj.

Zelo sem vesel ker nisem med pripravami čutil nikakršnih težav. Kar v preteklosti to ni bilo. No če pravim, da nisem imel nikakršnih težav, lažem, saj se športniki vsakodnevno ubadamo s kakšno bolečo mišico, bolečim mestom ali kaj podobnega. Utrujenost je pa itak skoraj vedno. Težji treningi si namreč sledijo tako pogosto, da se nikoli v celoti ne spočiješ.

Sponzor priprav.

Tukaj zelo uživam, saj le jem, spim in treniram. Kar je zame DOPUST. Doma je težje, saj med tem še delam, imam ostale opravke, vodim vadbe, in imam ostale družinske obveznosti. Tukaj pa se vse vrti okoli teka in imaš več časa zase.

Od leve proti desni: Primož Kobe, Mary Keitany (večkratna zmagovalka Londonskega in Njujorškega maratona, Haile Gebrselassie (nekdanji svetovni rekorder v maratonu, na 10.000m ter 5.000m), Neja Kršinar ter Laura Blatnik Guzelj)

Pretekli teden je v našem kampu stanoval nekdanji svetovni rekorder Haile Gebrselassie, ki se je tu mudil zaradi sponzorskih obveznosti njegovega opremljevalca. Haile je bil moj idol v mojih začetkih ukvarjanja s tekom. Dvakrat sem tekel v Berlinu, ko je postavil svetovni rekord v maratonu. Njegov odnos do teka in soljudi me še vedno navdušuje. Kar nekajkrat sva sva v sproščenem klepetu zaklepetala. Udeležil pa se je tudi Fartleka s kenijci, kjer sva prve dve ponovitvi tekla skupaj (nato je zaostal 😁).

Klub temu je po mojem mnenju največja zvezda kampa Suguru Osako. Japonski državni rekorder v maratonu, ki ima osebni rekord v maratonu 2:05:50. Trenutno se pripravlja na Tokyo maraton, kjer mora pokazati dobro formo pred prihajajočimi Olimpijskimi igrami.

Z Davidom Rudisho svetovnim rekordejem na 800m.

Zelo sem vesel, da sem uspel spraviti skupaj zelo dobre tri tedne treninga. Bili so zelo na visokem nivoju. Poleg velike kilometraže in dokaj hitrih dolgih tekov mi je uspelo narediti še nekaj kvalitetnih treningov. Sploh sem vesel ker mi je danes letelo na treningu. Dosegal sem nekatere čase, ki so zelo obetavni.

Seveda ne gre brez zahvale mojim trenerjema Romanu Kejžarju ter timu TMG-BMC s trenerjema Srdjanu Djordjeviču in Samu Zavrlu, ki sta mojo fizično pripravo vrnila v stanje, ki omogoča normalen trening.

Danes potujem domov v Slovenijo. V soboto pa mislim nastopiti na državnem prvenstvu veteranov na 1500m. Pač sem že nad 35 let 😁. Bolj za trening, kot za res. Izkoristil bom tekmo, kot dober hitrostni trening pred prihajajočim državnim prvenstvom v dvorani, ki bo v soboto 22.2. in v nedeljo 23.2. 2020 v domačem Novem mestu. Vsi lepo vabljeni na tekmo. Nastopil bom v nedeljo ob 18:05.

TEKAŠKE POČITNICE V KENIJI

Naslednje leto januarja 2021 bom organiziral 14 dnevni tekaški tabor v Keniji, ki bo vključeval trening z najboljšimi tekači sveta. Tekaški kamp Kenya by Primož Kobe bo nudil navdihujočo lokacijo, strokovno treniranje in podporno skupinsko okolje za tekače vseh stopenj.
S poudarkom na tem, da to naredimo na kenijski način, kampi vključujejo vodene vožnje, praktične delavnice in vznemirljiv načrt izven dejanskega treninga. Spoznali boste in se učili od vrhunskih kenijskih tekačev in trenerjev ter sodelovali z lokalno skupnostjo v Itenu pod vodstvom našega strokovnega osebja.
Pridružite se tako miselnim tekačem iz celega sveta pri teku tekaških počitnic.

ZAHVALA MOJEMU SPOZNORJU PRIPRAV – ROLETARSTVO BAYER

I WILL RUN VIENNA CITY MARATHON 2020

My next marathon will be Vienna city marathon – home of 1:59 😀 on 19th April 2020. I am preparing for it, although I won’t be chasing olympic standard for Tokyo 2020, which wa my main goal for so many seasons. The standard is 2:11:30, which means new national record and my PB for 3 minutes and half. Which seems too optimistic for me to run this year. Other possibility to qualify to olympics is through world rankings, but there are already 80 marathoners with standard 2:11:30. https://en.wikipedia.org/wiki/Athletics_at_the_2020_Summer_Olympics_–_Qualification

So I will try to qualify for half marathon for European athletics championships, which is at the end of August in Paris. There is no standard, but I will have to run sub 1:06 to be nominated for the team.

PRIPRAVE KENIJA

To so že moje 5. priprave v Keniji, kjer se res dobro počutim. Razmere za tek in trening so res dobre. Ne samo temperatura, ki je zelo ugodna, tudi dolžina dneva, sonce, hrana, vitamini prispevajo k temu, da se počutiš dobro. Višina 2400m nad morjem je visoka in zahteva ustrezno previdnost pri treningu. Na začetku je težko. Spi se slabo. V vsak klanec si zadihan, kot da nisi še nikoli tekel. Ravnine tukaj praktično ni. Res da klanci niso dolgi, je. pa pokrajina zelo razgibana in lepa. Uživam v vsakem teku. Res se že domač tukaj.

Vsak korak je težek a zaradi prelepih poti velika uživancija.

Stvari tukaj potekajo drugače in moraš se nekako navaditi na Afriške razmere, saj pri njih čas teče drugače in imajo druge navade kot mi. Veliko več se smejijo in zabavajo kot mi. Znajo bolj uživati življenje. Po eni strani so ležerni in pri njih vse dolgo traja, a po drugi strani so izredno delavni, trdoživi in neizprosni borci. Borijo se kot da gre za njihovo življenje. Saj je veliko stvari v njihovem življenju tako kot v naravi, kjer velja princip večjega, hitrejšega in prvega. Podobno kot v atletiki.

V Kenijo prihaja ogromno atletov, katere ponese tekaška evforija, ki je tukaj vidna na vsakem koraku. Pretežki treningi in prevelika intenzivnost, sčasoma pokoplje marsikaterega navdušenega tekača. Potrebna je previdnost in poznavanje samega sebe, kar nam nekaterim atletom, ki se z leti vračamo v ta center tudi uspeva. S premišljenim in ravno prav težkim delom smo svoje rezultate izboljšali in znali izkoristiti prednost višinskega treninga.

Tokrat je v kampu izdatnejša slovenska udeležba, saj je poleg mene tukaj tudi Karin Gošek, ki trenira tukaj z najboljšo hrvaško maratonko Bojano Bjelac ter Nejo Kršinar in Lauro Blatnik Guzelj.

Vreme je letos malo čudno. V začetku je bilo sončno. Zadnji teden, pa smo imeli vsak dan dež, kar je zelo nenavadno za Kenijo in mesec januar, ko ponavadi sploh ne dežuje. Kljub vsemu se da trenirati, saj je le redko trening oviral dež, pa tudi nekaj več cest je asfaltiranih, kjer se da trenirati tudi po dežju. V kolikor je več dežja kolovozi postanejo blatni. Na copate pa se začne nabirati zemlja, saj so poti večinoma iz zemlje. Peska tukaj ne poznajo. Na večje ceste navozijo kamenje, zaradi česar pa so poti tudi zelo neravne.

Dolgi tek v dežju, eden najtežjih treningov.
Trening s kenijsko grupo.

V dveh tednih mi je uspelo sestaviti kar nekaj dobrih treningov in povezati nekaj težkih treningov. Počasi prihajam nazaj. Občasno še malo čutim levo operirano petnico, zlasti zaradi tega ker nenehno povečujem obremenitev. Zlasti po zelo hitrih treningih v zelo direktnih copatih in po zelo dolgih dolžinah. Kljub temu se situacija izboljšuje in nimam težav, da bi moral kaj izpustiti ali ne narediti zaradi bolečine.

Izgubil sem še kakšen kilogram in telo se dobro odziva. Zelo sem vesel, da se ne počutim utrujenega ali da me zateguje mišice. Trudim se da bi izenačil moč leve in desnega gležnja, vendar še ni 100% enake moči v obeh nogah. To nameravam v naslednjih tednih še izboljšati, da ne bo poškodb.

Po koncu treninga smo opazili žirafo, ki nas je od daleč opazovala..
Thompsonove gazele.

OPTIMISTIČNO V LETO 2020

Lansko leto sem imel kar nekaj težav po operaciji leve petnice. Petnica je bila po večjih obremenitvah boleča. Težave so se kazale šele ob večjih obremenitvah. Npr. po vajah za moč ali po bolj intenzivnih treningih. Peta je bila vneta in nisem mogel kakšen dan ali dva trenirati. Vaje sem delal občasno in ne dovolj pogosto. Težko je bilo delati vaje preko bolečine.  Predpostavljal sem, da peta ni bila še 100% ozdravljena, zato sem delal vaje manj pogosto. Tek je nekako šel in lahko sem treniral. A ko sem povezal več treningov in tekem, so izbruhnile težave. Tako sem imel vneto plantarno fascio na levi operirani nogi (Po teku štirih mostov). Zato sem izpustil tudi Nočno 10ko. Sledil je dopust, kjer sem nekaj pokušaval teči a z bolečino ni šlo. Dobro, da je bilo surfanje v moji glavi in sem lahko pozabil na tek. Dogovorjen sem bil da štartam v Ljubljani maraton, zato mi je voda tekla v grlo. Ko sem prišel domov sem bil v avgustu priden in sem lepo stopnjeval treninge. A kaj ko sem imel konec avgusta že nove težave. Ker leva noga ni dovolj odrivala sem imel biomehanične težave. Podrla se mi je statika. To se zgodi ko je medenica zamaknjena, kar je posledica neenakomernih obremenitev med levo in desno stranjo. Da se to sprosti je potrebna cela vrsta masaž, terapij, ter časa brez treninga. Septembra sem tako naredil le dobrih 150km, oktobra pa le 200km (z Ljubljanskim maratonom vred). Potem lahko veste kako slabo sem bil pripravljen za Ljubljanski maraton. V danih razmerah sem izvlekel maksimalno.

TRENERSKA EKIPA

Še naprej sodelujem z mojim starim trenerjem Romanom Kejžarjem. V lanskem letu sva se sporazumno dogovorila, da dokler ne bom pripravljen za pravi trening in bom imel bolečine, naj treniram sam in se pripravim na vrnitev v trening. Predaleč sva oddaljena drug od drugega, poleg tega pa hitrih treningov nisem mogel delati, zato je bilo premalo komunikacije med nama in premalo povratnih informacij. Poleg tega pa so bile bolečine še prisotne in težko je bilo tako delati.


Pričetek sodelovanja s Srdjanom Djordjevičem

Konec novembra sem pričel sodelovati s kondicijskim trenerjem Srdjanom Djordjevičem. Pri katerem sem opravil tudi nekaj meritev, ki pa so pokazale dobre rezultate, ki so dobra osnova za napredek in vrhunske rezultate. Prvi mesec treninga že kaže rezultate, ki jih čutim na treningu. Vaje, katere izvajam pod strokovim nadzorom Sama Zavrla so nekaj popolnoma novega za moje telo. Čutim čedalje večjo moč in izenačenost obeh strani. Poleg specifičnih vaj za moč in hitrost delamo tudi na tehniki teka, katere posledica je tudi šibkost nekaterih mišičnih skupin. Prepričan sem, da se bodo rezultati kmalu pokazali bodisi v obliki odsotnosti poškodb in težav z zdravjem, kot tudi z dobrimi rezultati.


24. LJUBLJANSKI MARATON – National champion

Zmaga na Državnem prvenstvu v maratonu

Vesel sem, da sem po 11. letih zopet tekel Ljubljanski maraton. S časom 2:29:53 sem zasedel 9. mesto. Nazadnje sem ga tekel leta 2008, ko sem zasedel 12. mesto s časom 2:38:42.

Leta 2008 sem tekel Berlinski maraton 2:29:23, čez pet tednov pa sem bil malo razočaran z 2:38
Moj zadnji nastop na Ljubljanskem maratonu leta 2008. Zasedel sem 12. mesto, a sem bil z 2:38:42 malo razočaran, saj sem pet tednov pred tem tekel Berlinski maraton 2:35.

Včeraj sem tekel to kar sem bil včasih sposoben teči na treningu, brez kakšnega pretiranega napora.

Vesel sem, da mi je po dolgem času zopet uspelo nastopiti na Ljubljanskem maratonu. Sicer sem vmes nastopal na 10km teku in polovički Ljubljanskega maratona (kjer imam z 1:04:55 še vedno rekord), a maraton je le maraton.

Kljub vsem težavam, in slabi pripravljenosti sem vedel, da pač letos v Ljubljani moram nastopiti. Enostavno sem si želel. Na progo sem še s srcem in ne tekmovat. Odteči najhitreje kar lahko v danem trenutku. Koncentriral sem se nase. Kar je bistvo. Vedel sem, da v kolikor odtečem po svojih sposobnostih lahko tečem med 2:25 in 2:30. Konec koncev sem lani pred operacijo tekel 2:39 na težkem in vročem maratonu v Atenah. S tem, da sem vmes tekel z rekreativci, snemal ovce,…

Presenetilo me je vzdušje, ki so ga pripravili gledalci ob progi Ljubljanskega maratona. S tem Ljubljanski maraton stopa v velike čevlje velikih maratonov. Kulisa je bila vrhunska. Organizacija na nivoju – Gold label. Tekmovati v Ljubljani je zelo lepo.

Prva polovica je bila malo prehitra. Vedel sem da bo ključno najti dobro skupino s katero bi lahko tekel čim dlje. V prvi polovici sem tekel skupaj s Simonom Navodnikom, družbo pa nama je delal tudi Peter Kastelic, ki je tekel polmaraton. Simon je visok fant in zavetrje za njim je bilo vrhunsko. Ves čas so zame tekli malo prehitro, a vztrajal sem ker sem vedel, da bom sam na cesti še veliko težje. Menjavali smo se v tempu in odlično tekli prvo polovico, ki je bila okrog 1:12:30. Na 23km je Simon popustil. Iz ozadja pa so bližale Ukrajinske maratonke s katerimi sem vztrajal nekaj kilometrov. Ker so tekle neenakomerno in zelo na silo sem se odločil, da tečem v svojem tempu. Na 30km sem imel manjšo krizo, ki pa sem jo uspešno prebrodil. Na 31km sem prehitel Roka Puharja, ki si je zavezoval vezalke??? Ni mi sledil. Odstopil je. Od 32km-36km je najtežji del trase. Tudi zame je bil najtežji. Tudi mentalno, saj sem vedel, da bom prvi, noge pa so postajale utrujene (davek premalo pretečenih kilometrov). Da vam pišem o težavah z nogo, v teh kilometrih mislim, da je brezveze, saj je to skoraj pri meni normalno 😁.

Na 36km sem se zopet dvignil. Ko sem prišel na Dunajsko so zopet tekel okrog 3:30min/km. Borbal sem, saj sem hotel teči pod dvemi urami trideset. Mentalno je bila zelo težka zadnja pentlja, ko gre proga po Miklošičevi nazaj, in nato mimo tržnice čez Tromostovje. Kljub temu, da je bilo tukaj veliko gledalcev sem psihično trpel. Ne vem raje imam zgleda dolge avenije.

Cilj 2:29:53 in veselje ob zaključenemu maratonu po dolgem času.

Državni prvak v maratonu za leto 2019

Kronologija letošnjega leta:

Po operaciji leve petnic v novembra lani , sem prvo polovico leta okreval po poškodbi. (Naj povem, da sem maja 2017 operiral tudi desno petnico, ki je sedaj super). Sicer sem lahko malo potekel že kmalu spomladi, a bolj po “eni nogi”. V kolikor sem malo stopnjeval je peta začela boleti in nezavedno sem tekel po eni nogi. Ko sem krepil nogo, je bila noga razbolena in boleča. Zato sem se temu izogibal. Dogajalo se je da nisem tekel (odrival) enakomerno. Ko sem tekel lahkotne teke to ni bil problem. Hitrih tekov pa nisem mogel delati.

Iz meseca v mesec je bilo bolje in lahko sem tekel več. Bolečine so počasi ampak res počasi izginjale. Najbrž tudi zaradi tega, ker sem stopnjeval treninge. Pred nočno 10ko sem tekel nekaj tekmovanj, brez prave baze in mišične pripravljenosti. Takoj me je kaznovalo, da sem celoten julij počival z neke vrste plantarnim fascitisom na levi nogi. Seveda zaradi drugačenega načina teka zaradi boleče noge, in večje količine hitrih tekov. K sreči sem julija z družino odpotoval na Tenerife, kjer sem surfal in si zaposlil misli z drugimi. Z ženo Nino sva naredila nekaj poskusnih tekov za 5:30min/km, a bilo je boleče. Ko sem se vrnil iz dopusta sem v avgustu naredil nekaj dobrih tednov, a kaj kmalu sem imel zopet težave. Tokrat z levo stegensko mišico. Spet enotedneska pavza, zopet pretekavanje, testiranje noge in počasna vrnitev nazaj v trening. Začnem delati vaje za moč, saj se peta veliko bolje prenaša obremenitve. Opazim, da lahko delam moč in da mi pomaga. Kljub temu, da me potem noga dva dni boli. Naredim nekaj dobrih treningov, zopet se zadeva ponovi. Tokrat reagiram hitreje in v nekaj dneh je bolje. Potem Novomeški 1/2 maraton. Kot glavni organizator je glava drugje, odgovornost velika. Na trening pozabim. Zadnji teden delam od jutra do večera. Takoj v nedeljo po polmaratonu si želim teka. Utrujen sem. S trenerjem se odločiva, da je bolje da se spočijem. V ponedeljek naredim raztek, torek intervale, sredo raztek in masaža. V četrtek naredim še zadnjo dolžino 30km. Leti mi. Moram se zadrževat.

Naslednji dan zategnjena leva stegenske mišica. Boli že med hojo. Pavza, raztezanje, masaža. Sobota še slabše, iščem terapevte, ki bi mi lahko pomagali. Z ženo Nino, ki je moja fizioterapevtka v nekaj dneh najdeva vzrok. Zamaknjena medenica, ki špona pripenjališča stegenskih mišic. Sproščava. Če želim, da res sprostiva, moram dva dni mirovati. Bolje je terapijo ponoviva. Obiščem osteopata, ki me “naštela”. Bolje je! Zadnji teden. Tekel nisem že 10 dni. Težave so še na hrbtenici. Nisem tekel 11 dni. V ponedeljek naredim raztek v torek 3000m za 3:15 + 2 x1000m za 3:15. Z lahkoto. Noče pritiskat. Maraton je preblizu.. V sredo stanje zopet malo slabše. Delamo terapije. V četrtek pavza, v petek naredim raztek in stopnjevanja po dolgem času. Preprosto jih prej nisem delal, ker sem se bal da me bo noga bolela. Ni neke hitrosti. Bojim se, da bo še kakšen “muskelfiber”.