WWW.PRIMOZKOBE.COM

 

V življenju ni bistven cilj, ampak pot, ki nas vodi do tega cilja!

“Life is nothing without sport” 

PROMO ŠPORT

VELIKA CIKAVA 12B

8000 NOVO MESTO

Telefon: 031 859 801

Fax.: 07 3372930

E-mail: primozkobe@yahoo.com

“SLEDI SVOJIM SANJAM” 

OBISKOVALEC

VI STE

NA ŠPORNTI POTI MI POMAGAJO:

 

SKIKE—TERENSKE ROLKE

AKCIJA

SAMO 199,00

Cena velja do razprodaje zalog!

OPREMLJEVALCI

Pugljeva 5, Novo mesto

naročanje: 041 736 495

PANACEO

80 kapsul = 21.00 eur

180 kapsul = 39,50 eur

Generalka pred maratonom v Linzu se ni iztekla najbolje. Nastopil sem na polmaratonu v Maroku v mestu Rabat. Imel sem težave, saj me je na 18,5km zagrabil bodec. Nekaj minut sem stal in raztegoval, da je bolčina popustila, nato pa odtekel do cilja in dosegel čas 1:06:21 in s tem 19. čas. Do 18km sem tekel s maroškim tekmovalcem, ki je na koncu dosegel čas 1:04:20, kar bi pomenilo, da bi tekel svoj osebni rekord. Vseeno sem zadovoljen s svojo pripravljenostjo in optimistično zrem na Linz maraton.

V rabatu je nastopila zelo kakovostna ekipa tekačev zvenečimi imeni z Evrope, Kenije, Etiopije in Južne Afrike. Poleg tega je tekma štela tudi za maroško prvenstvo v polmaratonu, zato je nastopilo veliko število kakovostnih maroških tekmovalcev.

ŠTART: Še nikoli nisem kaj takega doživel na štartu. Povabljeni tekači smo na štart čakali v stranski ulici cca 100m od starta. Pridružilo se nam je se kakšnih 100 tekačev. Dve minuti pred štartom nas peljejo na start. Takoj se začnejo prerivati in siliti v ospredje. Vsi najboljši tekači smo bili takoj v tretji ali cetrti vrsti. To se mi je zdelo nerazumljivo, zato se nisem vznemirjal in sem mirno čakal, da bo organizator poskrbel da se množica umiri in nas spustil naprej. Bolj smo se bljižali štartu bolj se je prerivalo. Tisti od zadaj so silili naprej. Stisnjen v množici, ki se je prerivala levo in desno ter premikala varnostnike na štartu sem se boril ne samo za svoj prostor ampak tudi za vdih (ti Marocani ne disijo najlepše). Nekajkrat sem jo pošteno dobil pod rebra, pa tudi v koleno. Zbal sem se za svoje zdravje, saj se mi zna v tej podivjani množici še kaj zgoditi. V borbi za življenje sem odrinil dva "domačina« in se malo prebil v ospredje. V tistem trenutku smo iz stranske ulice prispeli na štart. Namesto v štartni prostor na levo je množica rinila na desno skozi štart, kjer jih je čakala okrepljena vrsta varnostnikov. Takoj sem zgubil zopet nekaj mest. Varnostniki in organizatorji so jih sprva rahlo zadržali, nato pa prebili živi ščit varnostnikov. Cca 15 tekačev je steklo skozi start. Sledila jim je vsa množica. Čakal sem na štarno pištola, a se ta ni oglasila. Stekli smo čez štart. Iskal sem svoj prostor, da ne padem. Tekma se je kot kaže začela brez poka pištole. Nekdo mi je strgal številko na kateri je bil čip, ki je meril končni čas. Vsi tekači so začeli šprintati kot da tecemo na 200m ali 400m. Priznam, da je bil se zame hiter štart, sploh zaradi tega, ker je bil v klanec. Bil sem relativno daleč zadaj. V prvem ovinku ni nihče tekel po cesti, ampak so vsi krajšali pot po pločniku. Gledam spredaj nikjer Kenijcev in Etiopijcev. Bili so" šele" v drugi skupini. Iščem primerno skupino. Moji evropski tekaci so večinoma pred mano zato lovim skupino. Dohitevam "opešane" tekače katerim se noge vrtijo čedalje počasneje. Toliko jih je, da vijugam po cesti. Leti že zelo hitro, vendar jih dohitevam počasi, saj ne želim iti prehitro na zacetku. Prvi kilometer 3:02min/km. Še vedno vijugam. Začelo je pihati. Skrivam se za tekači, a je vsak prepočasen in izgublja v primerjavi z mojo skupino. Malo pospešim in ujamem prvo primerno skupino. Odločim se, da počijem v zavetrju.  Drugi kilometer 2:53min/km. V skupini je nekaj Maročanov, ki delujejo zelo živcno in Etiopijec, ki nekajkrat dvigne tempo tako da ujamemo še nekaj tekačev. Tretji kilometer 2:59min/km. Počasi se izoblikuje primerna skupina cca 6 tekačev. Čas na 5km 15:04 (povprecje 3:01min/km). Je malo hitro. Pocutje dobro. Tečem sproščeno. Skupina se počasi reči. Etiopijec napade. Sledi malo vzpona. Ostali smo samo trije. Tekma mi hitro mineva. Na 10km 30:37. Svež. Dohitimo Juznoafričana Ngame Coolboya (maraton 2:10:43) proga postaja tezja. Časi se poslabšajo. Etiopijec napade. Ostanem z dvema Maročanoma. Začnem čutiti posledice hitrega začetka. Proga je čedalje težja. Maročana jo kot kaže poznata. Hranila sta moči v mojem zavetrju za zadnji težji del za katerega pa sam nisem vedel. Odločim se, da grem svoj tempo, saj je bilo teh sprememb ritma preveč. Praktično ves čas. Ker sem tekel tako sproščeno teh sprememb nisem cutil. Sedaj diktira ritem konfiguracija proge. Na 15km psiholoska kriza: "koliko je še the klancev? Niso rekli da je ravninska proga. Preživim mentalno krizo in na ravnini zopet 3:00min/km. Proga se začne rahlo vzpenjati. Moja dva tekača 30m pred mano. Počutje dobro. Bliža se 18km, ko sklenem, da še malo dodam in jih dohitim. Sredi klanca začutim znano bolečino bodca ob levi strani pod rebri. Malo spustim tempo v upanju, da bo bolje. Čez dobrih 700m me zbode, kot bi te nekdo zbodel z nožem pod rebra. Moram se ustaviti in se nadihati. Poskusam hoditi pa ne gre. Prehitevajo me tekaci in me spodbujajo. Poskušam teči pa ne gre. Prehiti me tudi "cimer" Arshaw Yefkin iz Rusije. Že mislim odstopiti pa si premislim. Vprašam se: »Zakaj si prišel tako daleč v Maroko?«. Sploh nisem zadihan. Poskusim z dihalnimi vajami in raztegovanjem. Nato s hiperventilacijo. Minute tečejo. Poskusim s tekom in gre. Dohiteva me Južno Afričan Coolboy, kateri pa me ne ujamem, saj zopet letim 3:00min/km. V cilju sprintam in v cilj pridem svež s časom 1:06:19 (po moji uri), razočaran, ker sem bil na odlicni poti da podrem svoj osebni rekord, po drugi strani pa srecen, da sem dobro pripravljen za maraton v Linzu, ki me čaka čez slabe tri tedne.

http://www.siol.net/sportal/atletika/2012/04/polmaraton_rabat_mar.aspx

REZULTATI

4.4.2012

RABAT HALF MARATHON, MAROKO

 

18.4.2012

PRED NAJPOMEMBNEJŠO TEKMO V SEZONI

 

V nedeljo bom nastopil na maratonu v Linzu. To je najpomembnejša tekma v letošnji sezoni in najbrž tudi najpomembnejša tekma v moji karieri do sedaj. Veliko ljudi me sprašuje: »Kako je? Kako sem in kako se počutim? Po drugi strani pa me že v naslednjem stavku bodrijo da »Saj bo! Zmogel boš!«. Verjamem, da so se ljudje, ki me spremljajo navadili mojih uspehov in verjamejo vame. Po drugi strani pa samo jaz vem kako težko je doseči vrhunski rezultat. 

Zaupam vase in verjamem, da lahko odtečem A normo (pod 2 uri in 15 minut), vendar je pot dolga in negotova. Kljub dobri pripravljenosti ne dopušča napak, slabega dneva in sproščenega pričakovanja maratona. Značilno je, da tekači pred velikim izivom (tekmo) postanemo malo nezaupljivi vase, vendar je to normalno in mogoče celo pozitivno, saj telo že pred tem pripravljamo na napor (tudi nad svojimi sposobnostmi).

Mislim, da sem prejšnji teden ugotovil vzrok mojih težav z zategovanjem. Imam namreč rahlo natrgano narastišče mišice Adductor longus, ki se pripenjajo na sramnični del medenice. Bolečina se pojavlja že zelo dolgo in seva tudi na druge dele, zato je bilo težko ugotoviti mesto poškodbe. Kljub temu maraton ni ogrožen, saj sem do sedaj nekako z bolečino lahko treniral. Po maratonu pa se bo treba posvetiti zdravljenju in pozdraviti to poškodbo.

V zadnjih dneh telesno ne morem več napredovati. Telesu sedaj nudim več počitka in lažje treninge. Veliko pozornosti posvečam regeneraciji. Zato sta maser Matjaž (SALON MASAŽE IN ZDRAVJA) in žena Nina (fizioterapija) zelo pomembna dejavnika pri sproščanju telesa. Sedaj je čas za mentalno pripravo. Vem, da bom na maratonu trpel, tako kot že dolgo ne. Telo bo po 25, 30km treba priganjati, kljub temu, da bo bolelo in peklo, da noge ne bodo več prenašale hitrega tempa teka.  Ne bo dovolj samo potrpeti in priganjati telo do konca. Treba bo pametno dodajati energijo, saj se ob brezglavem preganjanu telesa in neposlušnosti signalov telesa lahko kaj kmalu »zaletiš ob zid« in končaš z odstopom. V drugi polovici maratona je značilno, da pride v ospredje ekonomika teka in varčevanje z energijo. Zelo pomebno pa bo tudi kako mi bo šlo od nog na samem maratonu. Saj so dobri časi ob dobrem dnevu lahko spodbuda, medtem ko bodo časi pod normo 2:15 precej psihično obremenjujoči in začela se bo psihična vojna s Tonetom za vozovnico za OI v Londonu. Najina želja pa je, da bi oba odtekla A normo in  se oba uvrstila na OI.

Za ta maraton sem vlagal trud na vsakem treningu od decembra 2011. Pot po poškodbi je bila težka. Zelo težko se je bilo vrniti na raven pripravljenosti pred poškodbo, kaj šele biti boljši. V nedeljo bom DAL VSE OD SEBE!  Tudi zaradi tega ker me bo na maratonu spremljalo 15-20 huronsko glasnih navijačev. 

 

 

24.4.2012

A NORMA ZA OLIMPIJSKE IGRE 2:14:50

 

Izpolnile so se mi največje sanje v mojem žviljenju! Izpolnil sem obljubo iz bara v Berlinu, ko sem v evforiji po uspešno pretečenm maratonu (2:29:23) dejal, da lahko dosežem Olimpijsko normo. Skozi vse otroštvo sem bil v športu. Občudoval sem športnike in njihove dosežke. Želja po Olimpijskih igrah je tlela tudi v meni. Izpolnil sem si veliko osebno željo. In zato sem srečen. Tisti, ki me spremljate veste, da je bila pot vse prej kot lahka. Ampak tako je življenje maratonca! Težko in neizprosno.

Prd odhodom na maraton v Linz sem pet dni prespal na tleh v otroški sobi, saj sta bila žena Nina in sin Val močno prehlajena. Zdržal sem in se ju kolikor je mogoče ogibal. Zdržal sem le do petka, ko sem začutil pekoče grlo in rahel glavobol. V soboto zjutraj sem se zbudil grozen. Jezen sam nase nisem bil preveč zgovoren in sposoben za komunikacijo.  Počutje se je na poti še slabšalo.

V Linzu nas je čakalo presenečenje. Nastanjeni nismo bili v hotelu, kjer so bili ostali elitini tekači, ampak v študentskem naselju, brez večerje in brez trasnporta na štart. Štartne številke smo si morali sami dvigniti, osebne pijače smo morali sami odstaviti prav tako nismo bili povabljeni na tehnični sestanek. Za njih smo bili kot zgleda »južnjaki«. Razjezil me je njihov odnos in besno sem govoril Daneji in Tonetu: »Jutri jim pa pokažemo!«. Daneji sem celo rekel da bo zmagala. Spat smo šli šele okoli 23:00. Glava me je še bolj bolela in počutil sem se grozno. Nisem hotel verjet, da bom na dan maratona prehlajen. Rekel sem si: »Zmogel boš! Upanje umre zadnje!« Vedel sem tudi da je to tudi edina ali ena zadnjih možnost za  dosego norme. Želel sem si da se ta dan čimprej neha in da že začnemo s tekom.

Ponoči sem se spotil, a spal odlično z ozirom na maratonsko noč (ponavadi se bolj čuje in premetava v postelji kot spi). Zjutraj sem bil boljši. Pred tekmo nisem čutil velike treme. Najbrž zato, ker sem zaupal vase in mi je na zadnjih treningih odlično šlo. Na štartu je bila idealna temperatura, le veter je bil občasno premočan. Štartali smo zelo počasi 3:16min/km. Držal sem se v skupini Christiana Pflugla in Marcusa Hohenwarterja, katera sta imela svoja narekovalca tempa. Ni bilo težko držati tempa 3:10min/km, saj sem se počutil odlično in bi šel hitreje. A moja taktika je bila vsaj prvo polovico ali nekje do 25—30km preteči v skupini in s tem privarčevati čim več moči za drugi del. Taktika je bila dobra, saj je zelo pihalo. Tone je na moje začudenje že po nekaj kilometrih spustil skupino. Jaz sem se počutil odlično in komaj čakal, da bom lahko začel teči hitreje. Počutil sem se močnega tudi zaradi številnih navijačev ob progi, ki so me glasno spodbujali in mahali s slovenskimi zastavami vsakih nekaj kilometrov.

Po 30km sem še vedno čakal v skupini in priganjal kenijskega narekovalca tempa za hitrejši tek, saj je bil veter zelo močan. Imeli smo čas za okoli 2:15. Ko smo prešli najtežji del proge (35km) sem odločil za spremembo ritma in napad. Vedel sem, da je sedaj čas, da dobim tistih nekaj sekund. Vedel sem, da se borim za čast in za svoj osebni cilj, ki sem si ga postavil v letošnji sezoni to je A norma in tek pod 2:15. Zadnje kilometre sem res trpel, a vzpodbuda je bila, saj je letelo pod 3:05min/km. Dohiteval sem Kenijca, ki je omagoval. Na 41km sem šel mimo njega. Kot ponavadi sem pričakoval njegov odpor. Tako, da me je zopet prehitel. Pustil sem ga naprej in hranil moči za zadnji napad. Ko sem šel mimo njega sem šel tako hitro, da ni več pomišljal, da bi šel za mano. Pred naslednjim zavojem me dohiti rjoveči navijač Jurij (Redklif), ki nekam predolgo drži moj tempo. Še pospešim in vijugam po ulicah mestnih ulicah Linza, ki so bile preplavljene s tekači na 21km, ki so prihajali v cilj.  Trije kolesarji mi komaj delajo pot. Vijugam levo in desno ter izgubljam dragocene sekunde. Čedalje bljiže sem cilju. Publika je tako glasna, da šprintam cel zadnji kilometer. Slišim še zadnja dva moja navijača, ki preglasita množico (še sedaj ne vem kako). Ko zagledam ciljno uro na kateri piše 2:14:40 vem, da mi je uspelo. V glavi še ne dojemam. Spustim tempo in prečkam cilj v času 2:14:50. V cilju od veselja padem na tla, se oddahnem in z iztegnjenimi rokami v zrak zahvaljujem Bogu.

Sledi srečanje z navijači, odpiranje šapanjca in nepopisno veselje!