OPERACIJA LEVE PETNICE

Pred nekaj dnevi sem bil operiran na levi petnici. To je še druga operacija petnice, potem ko sem uspešno operiral desno petnico maja 2017.

V mesecu avgustu so se začele pojavljati manjše težave na področju ahilove tetive, ki so se s treningi stopnjevale. Tudi leva petnica je bila pred časom že malo deformirana, a je še dovoljevala trening brez težav. Ob večjih naporih so se težave povečale in po posvetu z Dr. Drobničem sva se odločila, da nogo operirava. Odločitev je bila še lažja, ker težav z desno petnico, ki je bila že operirana nisem imel. Čas pred zimo je najbolj idealen za operacijo.

Počutje po operaciji je odlično, saj bolečin praktično ni, noga pa ni preveč otečena. Vsak dan je noga bolj gibljiva, pa tudi obremenjujem jo že lahko. Rehabilitacija bo trajala 5- mesecev, a tokrat sem sklenil, da bom med rehabilitacijo delal več na fizični pripravi. Računam da bom moral mirovati nekje do novega leta. Nato bom začel s treningi v fitnesu in fizioterapijo. Cilj je čimbolj usposobiti tkiva, da čim manj padejo v pripravljenosti. Kost bo rabila kar nekaj časa za obnovo, zato s tem ne gre prehitevati.

Čutim, da je bila ta operacija veliko manj invazivna kot prva in verjamem, da bom kmalu nazaj.

Ker je bila operacija samoplačniška se zahvaljujem vsem sponzorjem, ki so prispevali za operacijo.

 

    

TOPLOTA d.o.o.

Vorančeva 9, Novo mesto


Šmihel 7, Novo mesto

KARTEN LAUFT

26.8.2018 sem se udeležil 10,6km teka (četrtina maratona) na polmaratonu ob Vrbskem jezeru v Celovcu. To je bil moj prvi nastop na tej prireditvi. Odločitev za nastop je bila še toliko lažja, saj so na tekmovanju tekli tudi moji tekači Fit kluba, poleg tega pa sem želel preizkusiti svojo pripravljenost. Na tekmovanje sem pripotoval razmeroma utrujen. Za mano je bil obsežen cikel višinskih priprav v St. Moritzu in noge so bile pošteno utrujene. Izgubil sem tudi nekaj kilogramov.

This slideshow requires JavaScript.

Tek je potekal v dežju. Štart je bil ob 8:00. A to ni pokvarilo mojega dobrega nastopa. Ker je skupina začela zelo počasi sem se postavil na čelo in narekoval tempo. 3:15 – 3:10 v prvih nekaj kilometrov. Za mano je tekel nek tekač s sicer bolj glasnim in težjim korakom, a nisem se zmenil zanj.  Skušal sem navijati tempo, a čutil sem utrujenost. Nisem ga želel gledati. Raje sem dodajal. Čutil sem, da sem močnejši. Pospešil sem. Dobil sem nekaj metrov. 5-10 po moji oceni.  Nisem se želel preveč pokuriti. Bil sem utrujen. V bistvu bi dodajanje pomenilo moj samomor. Tudi noge so bile utrujene. Na 6 km sem po vzklikih množice ugotovil, da je domačin – avstrijec. Na nekaj najviaških točkah so mu dali navijači krila. Poletel je. Na njihovih krilih me je dohitel. Do tedaj se je stara Kobetova mašina spočila in dodala.  Začel sem dodajati. Zopet je šlo 3:00 – 3:05 min/km. Spustil me je. Ni mi mogel več slediti. Bilo mi je težko in nikakor ni bilo kraja tega teka. Imel sem krizo. Utrjenost me je dajala. Želel sem si cilja. Še 2km. Nisem ga več slišal teči, a njegov zaostanek sem razbral po navijanju navijačev.  Bil je za mano. Še 1km. TEžko sem že dvigal, noge so bolele. Malo sem upočasnil, saj sem imel prednost. Avstrijec me je “zavohal” začel je dodajati. Navijači, katerih je bilo čedalje več so čedalje bolj huronsko navijali. Bližal se mi je. Zagledal sem zavoj iz ceste na obalo jezera, kjer sem natanko vedel koliko je do cilja. Zavil sem. Bil je nekaj metrov za mano. Dodal sem kolikor sem imel še v nogah. Presenetljivo so se noge odzvale z hitrim šprintom. Pritiskal sem na vso moč. Tekel sem res hitro. Bil sem v cilju in zmagal. Trud in želja je bila poplačana z zmago!