MITING LJUBLJANA – MEMORIAL MATICA ŠUŠTERŠIČA IN PATRIKA CVETANA

Spet miting in 3.000m. Tokrat v zelo močni konkurenci. V bistvu je bila to najmočnejši tek na 3.000m na mitingih v Sloveniji od leta 2010 odkar tekmujem. K temu so prispevali tudi slovenski mladcim, ki tečejo veliko boljše čase kot včasih. Trenutno je 3.000m disciplina, ki je najbolj konkurenčna disciplina na srednjih in dolgih progah.

če bi k temu seznamu dodali še: Rizmala, Krevsa, Puharja, Bečana, … bi bila konkurenca res huda.

V zadnjih tednih sem kar dodal malo hitrosti in treniral v hitrejših tempih in to se je poznalo tudi na tekmi. Prvi kilometer 2:45min/km, kar hitro a ni bilo še utrujenosti.

Drugi kilometer 2:50 min/km in De Marchi ter Kokalj sta pridobila nekaj metrov prednosti.

Zadnji kilometer 2:50min/km in rezultat 8:25, kar je moj drugi najhitrejši rezultat na 3.000m. Nimam kaj kot biti zadovoljen, čeprav ostaja malo grenek priokus, da v zadnjem krogu nisem preveč borbal in izvlekel kakšno sekundo.

POKALNI PRVAK NA 5.000m

Na atletskem pokalu Slovenije sem se odločil za polni program. Nastopil sem na 5.000m in 3.000m. Prvi dan je potekal tek na 5.000m. Na štartni listi sta bila poleg mene favorita še Timotej Bečan in Jan Brešan. Na ogrevanju sva se z Janom zmenila za narekovanje tempa, tako da vsak vleče en kilometer. Začela sva za 70′ na krog, kar je tempo 2:55min/km. Prvi kilometer je vlekel Jan in vse je šlo po planu, 2km sem vlekel jaz. Timoteju je bilo prehitro zato je odpadel. 3km je šel na čelo zopet Jan Brešan. Občutek sem imel, da bi lahko tekel hitreje, a sem med 3km in 4km padel manjšo krizo, ki je hitro minila. Nisem bil preveč svež. Kljub temu sem dodajal in počasi sem se odlepil od Jana. V zadnjem krogu sem imel lepo prednost in lepo sem pretekle do cilja. Zadnji km je bil zopet hiter 2:50min/km. Rezultat 14:43 je bil ok, a pričakoval sem rezultat okoli 14:35. Po tekmi sem ugotavljal, da je bil zadnji trening preintenziven in se nisem dovolj spočil do tekme.

Nič! Treba se je bilo dobro spočiti in drugi dan dati vse od sebe. V nedeljo sem bil kar podrt, a sem se nekako sestavil do večera. Največje vprašanje je bilo ali naj nastopim v šprintericah ali v copatih. Odločil sem se da tečem v copatih. Tveganje poškodbe ali kakšne težave, zaradi nevajenosti teka v šprintericah ne bi bilo dobro. Namreč letos sem z njimi tekel le na enem krajših treningov. Tek na 3.000m je bil taktičen. Štartali smo zelo počasi, tekli počasi, dvignili tempo, in spet počasi in tako naprej. Bilo je veliko prerivanja in tudi živčnosti. Odločil sem se za tek v ozadju, saj sem bil na začetku zaprt na notranji stezi. Tekel sem nekje na 7. poziciji. Bil sem preveč zadaj. Spremembe mi niso ustrezale. Noge sem imel neodzivne. Tudi jaz sem taktiziral in hranil moči v pospeševanjih tako, da sem pospeševal bolj počasi in čakal na ciljni šprint. 700m pred ciljem je pospešil Jan Kokalj, ker je bil tako spredaj sploh nisem videl da je pospešil. Tudi mi smo pospešili. Šlo je na moč. Uspel sem prehiteti dva tekmovalca, v ciljnem šprintu pa še Tobija Gabrščka. Če bi šprintal prej bi ujel tudi Matijo Rizmala. Zasedel sem 4. mesto s časom 8:41.

Taktika teka na 3.000m mi definitivno ni ustrezala, a bil je dober trening. Zadovoljen sem s tem, da sem zmagal na 5.000m in solidno nastopil na 3.000m.

ZMAGA NA 17. ORMOŠKEM ULIČNEM NOČNEM TEKU

Ormoški nočni tek in tudi Ormoški polmaraton imata lepo tradicijo. Vsako leto v Atletskem klubu Ormož pripravijo dva lepo obiskana teka. Letošnji Ormoški nočni tek je imel eno najmočnejših konkurenc do sedaj (včasih so vabili tudi kenijce). Zopet se je na štartu pojavila dobra slovenska konkurenca. Poleg mene še Rok Puhar, Mitja Krevs, Matija Rizmal, Blaž Orešnik, Tadej Grilc, Miha Povšič,…. V ženski konkurenci pa Zita Kacser (Madžarska olimpijka), Breda Škedelj AK Krka, Lea Haler iz AK Sevnica.

Proga je bila zelo razgibana. Tek pa je bil zelo taktičen. Sprva nihče ni hotel vleči, tako sem na začetku znašel sam na čelu. Tekli smo relativno počasi. V drugem krogu smo se popolnoma ustavili. Nato sem malo dvignil tempo a ne preveč. Zopet smo se ustavili. Takrat je napadel Rok Puhar in tretji krog smo odtekli zelo hitro. Tudi prvo polovico četrtega kroga smo tekli hitro potem pa je šlo zopet malo počasneje. Peti krog je imel enakomeren tempo a ni bil prehiter. Tekel sem na 3. poziciji, za Rokom in Mitjo. Zadnji krog je prišel kar nekako hitro. Vedel sem da bo šprint, saj smo se bolj gledali kot tekli. V zadnjo dolino cca 400m pred ciljem sem malo dodal, da pridem na dobro pozicijo v zadnji ovinek. Prehitel sem Roka in z ramo ob rami z Mitjo prišel v zadnji ovinek. Bil sem na zunanji strani in torej slabši poziciji. Dobro sem se nagnil v ovinek, in ga dobro izpeljal. Mitjo je bolj odneslo ven, tako da sem lahko začel s šprintom po notranji strani, še vedno sem bil korak ali dva zadaj. Presnetljivo sem imel največ moči v nogah in suvereno dobil šprint.

Definitivno se poznajo sadovi dela s Srdjanom Djordjevičem s katerime delava na fizični pripravi, tehniki in tudi hitrosti. Naslednja tekma bo Atletski pokal Slovenije 4.7.2020 v Ljubljani , kjer bom nastopil v disciplini 5.000m.

REZULTATI

MARIBOR 5KM CHALENGE

Prva tekma letne po korona času je bila dobrodošla popestritev dolgega obdobja treninga med korono.

Aprila, ko sem imel načrtovan polmaraton v Berlinu in maraton na Dunaju sem bil v top formi. Na treningih mi je letelo in v primeru, da bi se spočil verjamem, da bi lahko odtekel zelo hitre čase. Delal sem dolge treninge tudi 37km in naporne hitre treninge. Organizatorji so vse odpovedovali ali prestavljali na jesen. Nobene tekme ni bilo na vidiku, pa tudi sam se postal malo utrujen. Zato sem se odločil da nima smisla in da spustim v treningu ter se raje pripravim na jesen. Po nekaj tednih lahkotnega treninga sem začel s treningi in imel najprej težave z zategnjeno desno mečo in nato še z levo. Maj je bil treninško zelo slab. Končno sem sestavil nekaj dobrih tednov in že je sledilo povabilo na postavljanje državnega rekorda na cesti na 5km. Najprej sem se malo obotavljal, ampak dober trening sem definitvno rabil. Na tekmi pa se lahko zgodi marsikaj.

Zelo vesel sem, da so se organizatorji potrudili in na štart povabili močno konkurenco. Letos smo zelo dobri vsi. Že nekaj let ni bilo toliko izenačenih atletov na 3km in 5km.

Na štartu smo imeli res dobre pogoje. Popolno brezvetrje in ugodno temperaturo. Štart je bil hiter. Prehiter 2:37min/km je bil najhitrejši tempo. Tempo je diktiral Rok Puhar. Prvi km v 2:49 je bil vsaj zame mnogo prehiter. Bilo mi je težko ob hitrem začetku. Tudi drugi kilometer za 2:55 ni bil lahek zaradi hitrega prvega. Po njem pa smo tekli čedalje počasneje. Mislil sem, da je to del taktike Roka Puharja, da noče vleči, a na koncu se je izkazalo da mu je najbrž že težko, saj je odstopil na 4km. Ustavili smo se. Začel sem se dobro počutiti. S težavo sem tekel tako počasi Tretji kilometer je bil 3:01, četrti 3:03.

Na 4km sem se odločil, da bom napadel. Napadel sem zelo močno. Odpadel je Puhar in kasneje tudi Rizmal. Mitja je še držal. A bilo mu je tudi težko. Analiza je pokazala, da ko sem napadel sem tekel pod 2:30 nekaj sekund, če je GPS podatkov moč verjeti. Kasneje je hitrost malo padla zaradi prečkanja krožišča, kjer je malo padla hitrost in pa kasneje, kjer me je malo zmanjkalo za dober finiš. Ko je Mitja napadel se nisem dobro odzval, kasneje sem ga mogoče celo malo dohitel. Mitja ima večjo zalogo hitrosti in ga te hitrosti tako ne utrudijo kot mene v katerih manj treniram. Na koncu je bila zakisanost tako velika da sva samo molila da bova uspela preteči do cilja. Noge se niso mogle več premikati.

S tekmo sem zadovoljen, saj sem prišel po dober trening. Vedel sem, da je najbrž Mitja na tej razdalji trenutno hitrejši, saj kar nekaj treningov narediva tudi skupaj. Ni me sram priznati, da je nekdo boljši. A tudi 14:42 za prvi rezultat v sezoni ni slabo, sploh če računamo, da je moj osebni 14:30 ter da smo od 2. do 4. izgubili sekunde, ki bi pomenijo, da bi lahko tekla okrog 14:30. Skratka obeta se nam zanimiva atletska sezona. Z Atletskim pokalom slovenije ter državnim prvenstvom, kjer bodo zopet obračuni na 5.000m.

REZULTATI

MARATONEC V PODALJŠKU

INTERVJU NEDELO 15.5.2020, Novinar: Grega Kališnik

Stari ste 38 let, na kateri točki krivulje je vaša kariera maratonca?

V mladosti sem treniral nogomet, nato sem šel na Fakulteto za šport in začel teči zase. Spoznal sem, da sem zelo dober, leta 2008 sem kot rekreativec tekel trikrat na teden ter odtekel odličen maraton v Berlinu (2:29:23). V svojo ekipo me je povabil Roman Kejžar in januarja leta 2010 sem začel resno trenirati. Tisto leto sem maraton že pretekel v času 2.17, leto pozneje 2.16, v letu 2012,  ko sem nastopil olimpijskih igrah v Londonupa pa že 2.14. Potem so se začele poškodbe, najprej sem se zdravil konservativno, potem operiral eno, nato drugo nogo, petnico. In zdaj, ko je končno okej …

… je pa pritekla korona.

Ja. Moja kariera naj bi potekala do letošnjih olimpijskih iger, zdaj jo bom podaljšal do leta 2021 in poskusil doseči olimpijski igre. Vem, da bo za to treba teči zelo zelo hitro, cilji so visoki, vedno so bili, ampak to me žene naprej.

Kdaj ste bili rezultatsko, zmogljivostno najviše?

Zagotovo aprila 2012, ko sem v zelo slabih pogojih, v vetru, postavil normo, 2.15 za London. V boljših razmerah bi tekel minuto, dve hitreje, a uvrstitev na OI je bila bistvena. Takšnih rezultatov odtlej nisem dosegel, a kljub letom sem prepričan, da sem tega še sposoben, izboljšati svoje najboljše izide. Telo se dobro odziva na napore. Na nek način se ves čas vračam. Začel sem veliko delati tudi na fizični pripravi s Srdjanom Djordjevićem, veliko bolje mi gre, lažje delam treninge, lepše tečem, ogromno mi je pomagal. Vsa ta preventiva pred poškodbami je zelo pomembna.

Kaj ste sicer načrtovali za letošnjo sezono?

Na Dunaju sem hotel odteči nekak maraton vrnitve, pod 2.20, ker sem vedel, da norme za Tokio, 2.11.30, ne bi dosegel. Želel sem se koncentrirati na EP v Parizu, kjer naj bi bil, zaradi olimpijskih iger, polmaraton. A tudi Pariz je odpovedan.

Koronavirus vam je veliko vzel, a omogočil nov naskok na Tokio 2021?

Ves čas spreminjam načrte. Decembra je bila v ospredju uvrstitev na Olimpijske igre, skušal bi jo doseči po rang lestivach s kakšno uvrstitvijo na maratonu zahtevane ravni, a se je tudi to podrlo, ko je bilo jasno, da je normo izpolnilo več kot 80 tekačev. Potem sem se preprogramiral za Pariz, zdaj pa ne vem, če jeseni sploh bo kakšen maraton.

Miran Kovačič s.p., Rozmanova ulica 3, Novo mesto, 041 828 760

Kako je teči, trenirati brez cilja?

Spoznal sem, da se lahko malo bolj sprostim, v ozadju ni stalnih pritiskov. V tem času skušam čim več narediti, ustvariti neko bazo, da bi ob vrnitvi na tekmovanja čim več pokazal. Januarja, februarja, sem bil en mesec tudi na treningu v Keniji.

Stadiona za trening ni.

Stadiona ni bilo, zdaj je že. 

Kaj maratoncu manjka, če ni atletske steze?

Zelo veliko sem treniral na cesti, ko je bila najhujša koronakriza, sem tekel po gozdu, živim v lepem okolju, v vasici Potov vrh pri Novem mestu, kjer je veliko narave, poti, moj trening ni trpel. Hitrost sem vadil na cesti, kar ni povsem enako kot na stadionu. Vadba za moč se delal doma, saj veliko delam z lastno težo. Pogrešal pa sem družbo. Veliko laže je trenirati v skupini.

Samo s tekom po gozdu lahko vzdržujete vrhunsko formo maratonca?

Maratonski tekači smo bili s koronakrizo najmanj hendikepirani. Vse smo lahko delali v svoji občini, malo sem se moral potruditi, da sem našel dovolj ravnih cest, veliko tečem ob Krki, saj je okoli Novega mesta kar razgibana pokrajina.

Živite od teka?

Živim od teka, a ne zgolj od profesionalnega. Želel bi si, da bi bilo drugače, a v Sloveniji za to ni pogojev, jih ni bilo in, se bojim, da jih nikoli ne bo. Tudi ko si na visoki ravni, evropska, svetovna prvenstva, olimpijske igre, atletika je tako množičen šport, da s 30. mestom  na EP ne prideš v nobeno kategorizacijo, ki bi omogočala državno službo. Na boljšem so manj razviti športi, kjer je lažje odnesti kakšno medaljo ali visoko uvrstitev. Atleti smo tozadevno v težjem položaju.

Kaj torej počnete poleg teka?

Imam tekaški klub, vadbeno skupino, približno 90 članov, od katerih jih 50 redno vadi po mojih programih. Zadnji dve leti organiziram novomeški polmaraton, transformacija wannabe profi tekača v poslovne vode še vedno poteka (smeh).

Kaj je s slovenskim maratonom? Če gre pri Afričanih za naravne danosti, pa saj vodilne maratonce imajo tudi kje v Evropi?

V Sloveniji profesionalnega maratona ni. Ni okolja, ki bi spodbujal rast. Maraton zahteva 13, 14 treningov na teden, dvakrat na dan, 120-odstotno predanost. Maraton poteka v kasnejših letih, uspeh ne pride čez noč, moraš biti preskrbljen, od nečesa živeti. Če imaš dva otroka in delaš ne more biti vrhunskih rezultatov, saj zmanjka časa za trening in najpomembnejšo regeneracijo.

Premalo je trenerjev, tudi oni odnehajo, ker ni sredstev. Če bi bilo to zagotovljeno, bi bilo že veliko. Potem pa sledi še strokovna podpora. Pri meni je bil glavni problem, da nisem bil miren, spraševal sem se, kako bom preživel dva otroka, odplačal kredit za hišo. Kolesar Gorazd Štangelj mi je nekoč rekel, da je v svojem klubu plačan, da počiva. Jaz pa moram med dvema treningoma delati. Kaznovan si s pregorelostjo, poškodbami … Prepričan pa sem, da talente imamo, le najti in izbrusiti jih je treba.

Torej, kot tekač imate ta trenutek v mislih?

V Sloveniji je fama, da ta čas nihče ni sposoben deset kilometrov preteči pod 30 minutami. Da maratonci nismo dovolj hitri. Leta 2011 sem to mejo zgrešil za 11 sekund (30:11) na državnem prvenstvu. le 12 dni po maratonu. Imam tudi rezultat pod pol ure, a ne vemo, morda je bila tam proga krajša.

Bo šlo za stadionski naskok?

Ker tekem verjetno ne bo, se bom poskusa lotil na cesti. Potem bi želel enako še na stezi.

Na stezi v supergah ali sprintericah?

V spintericah. Na stezi je teže teči, predvsem psihološko, malo tudi ker so zavoji. Po drugi strani ti majčkeno pomagajo sprinterice in tartan.

Ampak moraš biti obojega vajen? Na stadionu trenirate v sprintericah?

Redko. Sem le maratonec in se je treba na sprinterice navaditi.

Ste bili tako suh fuzbaler ali ste tako močan tekač?

Sem med težjimi tekači, 65 kilogramov pri 176 centimetrih. Ko sem v top formi, imam tudi manj kilogramov.

Sploh računate na kakšne tekme letos?

Mislim, da državno prvenstvo bo, samo ne daljših tekov. Računam, da bom najkasneje do konca avgusta pretekel 10 kilometrov pod 30 minutami, če se bo pa pokazala kakšna močna tekma v tujini, katere bi se lahko udeležil bom šel pa teč na stezo.

Najhitrejši čas na 10 kilometrov?

Etiopijec Kenenisa Bekele, 26 minut in 17 sekund. A že leta 1972 je Finec Lasse Viren na OI v Münchnu tekel 27.38. Slovenski rekord je 28.30, Staneta Rozmana iz leta 1983 ali nekaj takega. Pol ure je magična meja za nas, sedanje tekače. Pravijo, da to ni mogoče in to trditev bi rad razbil. In raje bom kaj pokazal, kot rekel.

KORONA VIRUS JE PRIŠEL KO SEM NAČRTOVAL VRHUNEC FORME

Težko je sprejeti, da so vsa tekmovanja odpovedana. Zadnje štiri mesece sem vse popolnoma posvetil trenignu in vrnitvi na tekaško sceno. Delal sem res zavzeto. Pretekel sem vso zimo, vsa mrzla jutra in večere v temi z lučko bil sem tudi na enomesečnih pripravah v Keniji. Prišel sem na obremenitve, ki sem jih dosegal včasih. Končno sem bil zadvoljen s svojim treningom in s tem kako funkcionirata moji  operirani nogi ter kako se na napore odziva moje telo. 

Korona virusa najprej nisem jemal preveč resno, mislil sem da se bo razširil le po Kitajski in Italiji, a razširil se je po vsem svetu, po vseh kontinentih. Odpovedali so skoraj vsa športna tekmovanja ter vse spomladanske maratone. Tudi moj dunajski maraton in berlinsko polovičko, kjer sem želel teči zelo hitro. Pripravljen zato sem seveda bil.

Sedaj sem začel bolj paziti nase. V vsakem primeru smo vzdržljivostni športniki zelo dojemljivi za prehlade in viroze, zato smo se navajeni paziti. Predvsem so pomembna skrb za svoje zdravje in dobro počutje. Spanec ter zadosten počitek je tu na prvem mestu, takoj za tem pa zdrava in raznovrstna prehrana. Hrana je zelo pomembna, saj pomeni dobro podporo organizmu in je lahko  zdravilo za človeka. Sveže nabran domač regrat in domača solata z malo česna sta moja aduta, ki me krepita. Če tu dodamo še dovolj (ne premalo ne preveč) gibanja ter odsotnost stresa lahko govorimo o pogojih za “rast”, katere športniki potrebujemo za dober trening. Vreme je v zadnjem času zelo lepo in sonca je na pretek če ujamete najlepše dele dneva. Nabiranje vitamina D s sončnimi žarki je tisto, kar vas bo okrepilo, saj vitamin D sodeluje pri vseh procesih v organizmu. Sam najbolje tečem, če tečem dovolj po soncu. 

Moja zadnja dva tedna sta bila kar ubijalska. Po planu seveda. Zakaj sem se ga držal ne vem. Najbrž v sebi še vedno upam, da se ta epidemija poleže in da kljub temu v maju organizirajo kakšen maraton. Ta teden je regeneracijski in sklenil sem, da malo spustim zadeve in se prilagodim situaciji. 

Moji treningi večinoma potekajo na zraku stran od množice ljudi. Veliko tečem tudi v gozdu in v naravi. To me sprošča. Stadion je zaprt, zato veliko treningov naredim v naravi tudi tiste najtežje. Tako na primer delam ponavljalne teke v klanec v naravi, fartleke, intervale pa kar na cesti oziroma kolesarski poti. Mika me, da bi spet naredil 11km kontrolni tek v klanec na Trdinov vrh z 10% naklonom. “ostani doma” za nekaj tednov zame to vsekakor ne bo ovira prej dobrodošla sprememba. 

Poskušal bom tudi prilagoditi trening. Namreč velika količina treningov slabi moj imunski sistem in dovzeten sem za okužbe, zato bom malenkost zmanjšal količino po resnejših treningih pa bom skušal takoj počivati. Živimo na vasi izven Novega mesta in moja družina kar izolirana, zato se ne bojim okužbe. Je pa ta čas res priložnost, da se posvetimo svojim družinam in z njimi zaživimo pravo družinsko življenje. Končno imamo čas za svoje otroke, knjige, žene,… 🙂 

KONEC PRIPRAV V KENIJI

Priprave v Kenij gredo k koncu. Zelo sem zadovoljen z opravljenim delom. Mislim, da sem tokrat res treniral dobro. To pomeni ne preveč oziroma preintenzivno. To je zelo pomembno, saj se šele vračam in nisem že dolgo delal take kilometraže z intenzivnostjo. Še vedno nisem na taki količini in intenzivnosti, katero sem delal včasih. Vendar treba je upoštevati načelo postopnosti in počasi priti nazaj.

Zelo sem vesel ker nisem med pripravami čutil nikakršnih težav. Kar v preteklosti to ni bilo. No če pravim, da nisem imel nikakršnih težav, lažem, saj se športniki vsakodnevno ubadamo s kakšno bolečo mišico, bolečim mestom ali kaj podobnega. Utrujenost je pa itak skoraj vedno. Težji treningi si namreč sledijo tako pogosto, da se nikoli v celoti ne spočiješ.

Sponzor priprav.

Tukaj zelo uživam, saj le jem, spim in treniram. Kar je zame DOPUST. Doma je težje, saj med tem še delam, imam ostale opravke, vodim vadbe, in imam ostale družinske obveznosti. Tukaj pa se vse vrti okoli teka in imaš več časa zase.

Od leve proti desni: Primož Kobe, Mary Keitany (večkratna zmagovalka Londonskega in Njujorškega maratona, Haile Gebrselassie (nekdanji svetovni rekorder v maratonu, na 10.000m ter 5.000m), Neja Kršinar ter Laura Blatnik Guzelj)

Pretekli teden je v našem kampu stanoval nekdanji svetovni rekorder Haile Gebrselassie, ki se je tu mudil zaradi sponzorskih obveznosti njegovega opremljevalca. Haile je bil moj idol v mojih začetkih ukvarjanja s tekom. Dvakrat sem tekel v Berlinu, ko je postavil svetovni rekord v maratonu. Njegov odnos do teka in soljudi me še vedno navdušuje. Kar nekajkrat sva sva v sproščenem klepetu zaklepetala. Udeležil pa se je tudi Fartleka s kenijci, kjer sva prve dve ponovitvi tekla skupaj (nato je zaostal 😁).

Klub temu je po mojem mnenju največja zvezda kampa Suguru Osako. Japonski državni rekorder v maratonu, ki ima osebni rekord v maratonu 2:05:50. Trenutno se pripravlja na Tokyo maraton, kjer mora pokazati dobro formo pred prihajajočimi Olimpijskimi igrami.

Z Davidom Rudisho svetovnim rekordejem na 800m.

Zelo sem vesel, da sem uspel spraviti skupaj zelo dobre tri tedne treninga. Bili so zelo na visokem nivoju. Poleg velike kilometraže in dokaj hitrih dolgih tekov mi je uspelo narediti še nekaj kvalitetnih treningov. Sploh sem vesel ker mi je danes letelo na treningu. Dosegal sem nekatere čase, ki so zelo obetavni.

Seveda ne gre brez zahvale mojim trenerjema Romanu Kejžarju ter timu TMG-BMC s trenerjema Srdjanu Djordjeviču in Samu Zavrlu, ki sta mojo fizično pripravo vrnila v stanje, ki omogoča normalen trening.

Danes potujem domov v Slovenijo. V soboto pa mislim nastopiti na državnem prvenstvu veteranov na 1500m. Pač sem že nad 35 let 😁. Bolj za trening, kot za res. Izkoristil bom tekmo, kot dober hitrostni trening pred prihajajočim državnim prvenstvom v dvorani, ki bo v soboto 22.2. in v nedeljo 23.2. 2020 v domačem Novem mestu. Vsi lepo vabljeni na tekmo. Nastopil bom v nedeljo ob 18:05.

TEKAŠKE POČITNICE V KENIJI

Naslednje leto januarja 2021 bom organiziral 14 dnevni tekaški tabor v Keniji, ki bo vključeval trening z najboljšimi tekači sveta. Tekaški kamp Kenya by Primož Kobe bo nudil navdihujočo lokacijo, strokovno treniranje in podporno skupinsko okolje za tekače vseh stopenj.
S poudarkom na tem, da to naredimo na kenijski način, kampi vključujejo vodene vožnje, praktične delavnice in vznemirljiv načrt izven dejanskega treninga. Spoznali boste in se učili od vrhunskih kenijskih tekačev in trenerjev ter sodelovali z lokalno skupnostjo v Itenu pod vodstvom našega strokovnega osebja.
Pridružite se tako miselnim tekačem iz celega sveta pri teku tekaških počitnic.

ZAHVALA MOJEMU SPOZNORJU PRIPRAV – ROLETARSTVO BAYER

I WILL RUN VIENNA CITY MARATHON 2020

My next marathon will be Vienna city marathon – home of 1:59 😀 on 19th April 2020. I am preparing for it, although I won’t be chasing olympic standard for Tokyo 2020, which wa my main goal for so many seasons. The standard is 2:11:30, which means new national record and my PB for 3 minutes and half. Which seems too optimistic for me to run this year. Other possibility to qualify to olympics is through world rankings, but there are already 80 marathoners with standard 2:11:30. https://en.wikipedia.org/wiki/Athletics_at_the_2020_Summer_Olympics_–_Qualification

So I will try to qualify for half marathon for European athletics championships, which is at the end of August in Paris. There is no standard, but I will have to run sub 1:06 to be nominated for the team.

PRIPRAVE KENIJA

To so že moje 5. priprave v Keniji, kjer se res dobro počutim. Razmere za tek in trening so res dobre. Ne samo temperatura, ki je zelo ugodna, tudi dolžina dneva, sonce, hrana, vitamini prispevajo k temu, da se počutiš dobro. Višina 2400m nad morjem je visoka in zahteva ustrezno previdnost pri treningu. Na začetku je težko. Spi se slabo. V vsak klanec si zadihan, kot da nisi še nikoli tekel. Ravnine tukaj praktično ni. Res da klanci niso dolgi, je. pa pokrajina zelo razgibana in lepa. Uživam v vsakem teku. Res se že domač tukaj.

Vsak korak je težek a zaradi prelepih poti velika uživancija.

Stvari tukaj potekajo drugače in moraš se nekako navaditi na Afriške razmere, saj pri njih čas teče drugače in imajo druge navade kot mi. Veliko več se smejijo in zabavajo kot mi. Znajo bolj uživati življenje. Po eni strani so ležerni in pri njih vse dolgo traja, a po drugi strani so izredno delavni, trdoživi in neizprosni borci. Borijo se kot da gre za njihovo življenje. Saj je veliko stvari v njihovem življenju tako kot v naravi, kjer velja princip večjega, hitrejšega in prvega. Podobno kot v atletiki.

V Kenijo prihaja ogromno atletov, katere ponese tekaška evforija, ki je tukaj vidna na vsakem koraku. Pretežki treningi in prevelika intenzivnost, sčasoma pokoplje marsikaterega navdušenega tekača. Potrebna je previdnost in poznavanje samega sebe, kar nam nekaterim atletom, ki se z leti vračamo v ta center tudi uspeva. S premišljenim in ravno prav težkim delom smo svoje rezultate izboljšali in znali izkoristiti prednost višinskega treninga.

Tokrat je v kampu izdatnejša slovenska udeležba, saj je poleg mene tukaj tudi Karin Gošek, ki trenira tukaj z najboljšo hrvaško maratonko Bojano Bjelac ter Nejo Kršinar in Lauro Blatnik Guzelj.

Vreme je letos malo čudno. V začetku je bilo sončno. Zadnji teden, pa smo imeli vsak dan dež, kar je zelo nenavadno za Kenijo in mesec januar, ko ponavadi sploh ne dežuje. Kljub vsemu se da trenirati, saj je le redko trening oviral dež, pa tudi nekaj več cest je asfaltiranih, kjer se da trenirati tudi po dežju. V kolikor je več dežja kolovozi postanejo blatni. Na copate pa se začne nabirati zemlja, saj so poti večinoma iz zemlje. Peska tukaj ne poznajo. Na večje ceste navozijo kamenje, zaradi česar pa so poti tudi zelo neravne.

Dolgi tek v dežju, eden najtežjih treningov.
Trening s kenijsko grupo.

V dveh tednih mi je uspelo sestaviti kar nekaj dobrih treningov in povezati nekaj težkih treningov. Počasi prihajam nazaj. Občasno še malo čutim levo operirano petnico, zlasti zaradi tega ker nenehno povečujem obremenitev. Zlasti po zelo hitrih treningih v zelo direktnih copatih in po zelo dolgih dolžinah. Kljub temu se situacija izboljšuje in nimam težav, da bi moral kaj izpustiti ali ne narediti zaradi bolečine.

Izgubil sem še kakšen kilogram in telo se dobro odziva. Zelo sem vesel, da se ne počutim utrujenega ali da me zateguje mišice. Trudim se da bi izenačil moč leve in desnega gležnja, vendar še ni 100% enake moči v obeh nogah. To nameravam v naslednjih tednih še izboljšati, da ne bo poškodb.

Po koncu treninga smo opazili žirafo, ki nas je od daleč opazovala..
Thompsonove gazele.